Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 27. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Če otroka pošlješ v cerkev, sam pa se valjaš v postelji ali zaviješ v gostilno, je to shizofreno”

janez-zupan-5.jpg

Fotografija je last Janeza Zupana

Lojze Grčman - objavljeno 03/02/23

Dobrodošli v novi epizodi serije Moške skrivnosti

“Sem katoličan, mož, oče trem sinovom, Slovenec, podjetnik. Ne nujno v tem vrstnem redu, ampak približno,” se instantno predstavi Janez Zupan, ki ga morda najbolje poznate kot avtorja spletnih oddaj Sekular in Konzerva. Podrobneje pa Janeza spoznajte v Moških skrivnostih.

Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Ravno včeraj sva s prijateljem imela to debato. Všeč mi je, da imamo pri nas vključene vse vidike družinskega in družbenega življenja. Seveda službi s svojim definiranim urnikom dajeta tempo in uokvirjata tudi ostalo, ampak všeč mi je, da si vzamemo čas drug za drugega, za ožjo okolico, zase in tudi širše.

Edini način se pogosto izkaže načrtovanje, ki se mi zdi temeljno, da pomembne in dragocene stvari ne pobegnejo. Včasih se seveda prepustimo toku, ampak bolj izjemoma in za krajši čas. Morda kdo v tem vidi instrumentalizacijo življenja, a nam ravno ti okviri dajejo prepotrebno svobodo in sproščenost. Kot ograja na Tromostovju, ki nas usmeri naravnost k Njemu pri frančiškanih, ne pa k povodnemu možu.

Kako razvajate svojo ženo?
Vedno premalo in preredko. Kar je pravzaprav bistvo razvajanja. Preveč in prepogosto je najbrž past, ki “kvari občutek”. Med tednom jo razvajam z zajtrki in kapučinom. Ker porabi malo več časa v kopalnici, ji jaz tačas pripravim “lunch paket”. Včasih jo skušam presenetiti s kakšnim dobrim kosilom. Večkrat greva na izlet “v neznano”, ko pripravim dnevno ali večdnevno pohajkovanje ali mini dopust. S tem razvaja tudi ona mene. Tako izmenično. Novembra pa sem jo npr. peljal na Večer+. Sva se oba razvajala ob svetlobi Njega.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Stereotipi so zadnje čase kar na slabem glasu, kajne? Gotovo najbolj rušim tistega postmodernega in nikoli ne bom postal mis univerzum. Nisem več prepričan, ali je to dobro ali slabo. Sicer pa nisem še nikoli menjal avtomobilske gume, motorka se v mojih rokah ne počuti preveč udomačena in rezilka lepše zapoje, če jo prime oče. Tudi tast. Sekiro imam rad in tudi žar precej rad prižigam. Tistega na oglje.

janez-zupan-3.jpg

Občasno se boksam s sabo, z ženo seveda nikoli. Rad govorim in odmerjeno izpovedujem svoja čustva. Predvsem ženi, seveda. Govorim sicer več oblakom. Najbolj pa presegam mit o junaku. Sem namreč superjunak, ker se trudim biti Kristusov. V Njem smo vsi superjunaki. In potem ni več nihče superjunak. In vsi smo lahko eno v našem uboštvu.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Super pri katolištvu mi je, da je lahko več najljubših. Ne moreš namreč reči božič je najljubši, če vemo, da je najljubša tudi velika noč. Tako mi je najljubša knjiga. Knjiga lahko, ni pa nujno, razširja obzorja in plemeniti duha. Sveta je seveda le ena. Beseda. Najljubše mi je kolo, ker je ob mojih kolenskih neprilikah ostalo skoraj edino sredstvo rekreacije.

Najljubša mi je glasba, ki je orodje, s katerim se lahko potopiš Vanj, ki odpira vse registre. Najljubše mi je ležanje na plaži, ki taiste registre čisti in polira. Najljubša mi je igra, ki daje sok in poživlja. Najljubši so mi trenutki z bližnjimi, ker kdaj pa kdaj med nas prinašajo predokus nebes.

Čemu ste se toliko časa odločili posvetiti prav podkastom oziroma spletnim oddajam? Kaj vam ti “vračajo”?
Ves čas se tudi sam sprašujem to. Je to plod odločitve ali sem bil poklican v to? Čemu? Seveda bi rad, da pride v ospredje moj altruistični vzgib, ki želi v družbo prinašati kulturo dialoga, ki nam jo tako močno primanjkuje. Vendar se gotovo ta meša z drugimi, ne tako častnimi lastnostmi. Egoizem, narcisizem.

Zadnja epizoda podkasta Konzerva:

Stalno se prevprašujem, koliko tega je prisotnega, ker res ne želim ustvarjati nečesa z napačnimi vzgibi. Temu se čisto ubežati ne da, a je, vsaj kot se reče, pod kontrolo. V principu želim širiti debatni prostor. Da pogovori o težkih temah ne bi povzročali napetosti na prvo žogo, ampak bi razkrili, da je želja ljudi, ki dobro mislijo, sobivanje v različnosti, da si vendarle imamo kaj povedati. To počnem z vidika konservativca, vsaj tako se samoevalvacijsko generalno definiram.

Sicer dvorezno, ker te tudi kritike lahko še bolj ohromijo, a najbolj mi vračajo poslušalci, če v tem, kar počnem, tudi sami vidijo podoben smisel, kot ga vidim sam. Da se znajdemo na istem vlaku. Če gre v pravo smer, je lepo.

Prenosi pogovorov v živo rojevajo tudi številne pripetljaje. Lahko nekaj zabavnih delite z nami?
Večina nepredvidenih pripetljajev je povezanih s tehniko. Svoje prenose delam prek spleta in tam gre precejkrat kaj narobe. Imel sem goste z izredno slabo internetno povezavo, npr. Matej Tonin je zelo slabo slišal moja vprašanja in ves čas sva se ukvarjala s tem, ali se dobro razumeva. Spomnim se gosta, ki je vsakih 10 minut “padel dol”. Ker je bilo nevzdržno, sem pogovor po pol ure enostavno končal. V prednovoletni oddaji pa sem gostom pred pogovorom rekel, da bi se vključili za 10–15 minut, pa smo bili skupaj več kot dve uri. Dobra stran spletnih pogovorov je neizmerna možnost improvizacije in tak sistem mi pri pogovorih zelo ustreza.

Konferenca o konservatizmu:

Kako se spominjate časov, ko ste bili vodja zavoda Štirka, v katerega spada tudi klub K4, in didžej? Nekoliko manj tipični poziciji za klasične katoličane sta to. 😉 Kaj je bilo ključno pri povezovanju in ustvarjanju s sodelavci, ki so imeli morebiti drugačne svetovne nazore?
To obdobje je bilo zelo pestro. Aktivno sem didžejal skoraj 20 let. Klasična pozicija to resda ni, a vendarle smo katoličani poklicani, da v vsem, kar počnemo, živimo Besedo. In potem ni toliko pomembno, kaj počnemo. Kot pravi sv. Pavel v Korinčanih: “Vsem sem postal vse …” A imam podobne probleme kot Čušin. “Izplen” je bolj ubog, a morda sem koga vseeno rešil. Vedno očitno preslabo živim to svoje katolištvo.

janez-zupan-2.jpg

Sodelavci so res imeli zelo različne svetovne nazore. Pa se mi je vedno zdelo najbolj pomembno, da dobro delamo tisto, kar delamo. Ne glede na naše razlike. Sem se vseeno vedno trudil, da so meje relativno jasne. Ko so sodelavci po sprejemu nove zakonodaje v klubu želeli organizirati prvo istospolno poroko, tega nisem podprl. V tistih krogih je bilo to kar problematično.

Očetovstvo me izpolnjuje, ker …
… me ves čas uči ljubiti. Uči me darovanja “do konca” in sprejemanja. Uči me, kako pomembna so jasna stališča in kako pomembne so jasne meje. Uči me, kako malo je kdaj življenje odvisno od mene in kako nenavezan moraš biti na vse, kar želiš in kar si. Pojma nimam, kje drugje bi se tako korenito lahko učil tega. Kaj sem se naučil, pa bo povedal sv. Peter. Ker pregovor kar se Janezek nauči, to Janez zna zame ne velja prav dobro. Sem le kranjski Janez. Trda buča.

Imate tri otroke, stare 11, 13 in 17 let. Kako vero približati najstniškim sinovom, če je v njihovi družbi toliko lažjih in lahkotnejših vzorcev? Odgovor z zgledom ne velja oziroma je že predpostavljen. 😉
Vloga očeta je v tem neizmerno pomembna. Glavna “metoda” je ta, da sam verjameš v stvari, ki jih “pridigaš”. Če otroka pošlješ v cerkev, sam pa greš teč, na kolo, se valjaš v postelji ali zaviješ v gostilno, je to shizofreno. Otroka učiš lagati in se pretvarjati. Otroci niso idioti in zelo dobro prepoznajo vzorce in vsak še tako majhen odklon. Torej globoka osebna vera, četudi ji predpostavljeni zgled včasih ne sledi.

janez-zupan-1.jpg

Zelo pomembna so tudi razna obredja, kjer otrok lahko začuti neizmernost Božje ljubezni, npr. v božičnem času se vsak večer usedemo k jaslicam, zapojemo kakšno pesem, zmolimo desetko (kar je sicer stalna praksa), si povemo kaj lepega. V katolištvu so super spodbude cerkvenega koledarja, godovi svetnikov, poudarki posameznih obdobij. Vse to izkoristimo in ob vsej navlaki skušamo ustvarjati ozračje Boga, in četudi ptički odletijo, jim bo to ostalo za vse življenje in zagotovo se vrnejo v Njegovo naročje. Zelo pomemben je pogovor in dobra poučenost očeta tudi v teologiji.

Vprašanja, še zlasti pri najstnikih, se ves čas porajajo in ne sme nas biti strah odpirati česarkoli. Seveda ni nujno imeti že pripravljenih odgovorov na vsa, a časi so zahtevni in tako se veliko zahteva tudi od nas. Zadnja, a ne poslednja stvar pa je sodelovanje v verskem življenju skupnosti. Župnijske, skupnosti gibanja Marijinega dela in širše.

Otroci se vključujejo v pevski zbor, ministrirajo, vključeni so v skupine v gibanju in tam srečujejo mlade, ki si prizadevajo živeti po teh težavnejših vzorcih ter si ustvarjajo lepa prijateljstva. Veliko omenjenega počnemo tudi skupaj, kot družina.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Resnice. Življenje se vse bolj subjektivizira in s tem najbolj trpi resnica, saj ima kar naenkrat vsak svojo, ki je enako pomembna kot vse druge. Le ena stvar, a z njo so povezane tudi mnoge druge.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Vsaka boleča preizkušnja se mi zdi kot klic. Ali me ljubiš bolj kot tile? Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.

Tags:
družinaMoške skrivnosti
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.