Kako je izumitelj lego kock s trdno vero premagoval življenjske ovire

Dva požara, ženina smrt in pomanjkanje denarja so stiske, s katerimi se je soočal Danec, zaradi katerega otroci po vsem svetu ob igri razvijajo svojo domišljijo in ročne spretnosti, starši pa kdaj kričijo na ves glas, ko stopijo na kocko, ki brezskrbno leži na tleh.

Ole Kirk se je rodil spomladi leta 1891 na Danskem kot deseti otrok Jensa Nielsa in Kirstine Christiansen. "Odraščali smo v skromnem, a dobrem domu, z zaupanjem v Božje usmiljenje," piše Danec v svojih zapiskih, v katerih že lahko prepoznamo krščanske korenine in temelje, na katerih je odraščal.

Kot otrok je Ole Kirk pomagal vzdrževati gospodinjstvo: pasel je ovce in krave ter pomagal v hlevih in na poljih na bližnjih kmetijah. Kot najstnik je postal vajenec pri bratu Krestenu, mizarju, in leta 1911 je pri 20 letih prejel vajeniško spričevalo.

Nekaj let pozneje je odprl mizarsko delavnico in si ustvaril družino: s Kristine Sørensen sta postala starša štirih sinov. Bil je aktiven član lokalnih skupnosti, med drugim zveze krščanskih mladeničev in prenovitvenega misijonarskega združenja.

Živel je po preprostih načelih, ki so v veliki meri izhajala iz njegove krščanske vere: kako najbolje skrbeti za tisto, kar mu je bilo dano. Vera mu je skupaj z odločnostjo, trdim delom, pogumom in optimizmom pomagala preživeti težke čase, ki jih ni manjkalo.

Pri 33 letih je požar uničil njegovo delavnico in hišo in komaj je po tem spet začel delati na svojem, je moral delavnico zapreti zaradi svetovne gospodarske krize. Brez vira dohodka je začel izdelovati igrače po naročilu. "Ker nismo imeli drugega dela, smo to imeli za Božji dar," o tem pravi sam.

Ko je dopolnil 40 let, mu je umrla žena. Ostal je sam s štirimi sinovi, starimi med 6 in 15 let. Na težave je odgovarjal z mislijo, ki jo je pogosto ponavljal svojim otrokom: da je življenje darilo, a hkrati tudi izziv.

V tem težkem obdobju mu je kljub vsemu uspelo ohraniti pozitiven odnos do življenja. Kazal je navdušenje nad novimi možnostmi in dober odmerek humorja. "Christiansen je imel naravni dar za humor in znal ga je uporabiti," se spominja eden izmed njegovih prvih vajencev.

Ta drža se ujema z mislijo francoskega meniha Pierr-Marieja Delfieuxa: "Radost ni človeška iznajdba, ampak izžarevanje Boga. Ni je mogoče ustvariti, dana nam je. Moraš jo biti sposoben sprejeti, ne iskati."

Nekaj mesecev po tem, ko je ovdovel, se je Ole Kirk odločil poskrbeti za svoje sinove in najti žensko podporo. V krščanskem dnevniku je objavil sledeči oglas: "Pod ugodnimi pogoji bom zaposlil dekle globoke vere, varčno, ki zna pripravljati obroke in bo skrbelo za gospodinjstvo od prvega novembra dalje. Prijateljsko vzdušje. Imam sinove, zato ima prednost oseba, ki jih bo obdajala z ljubeznijo, jih pomagala vzgajati in jim ustvarila dom. Priporočila iz prejšnjih služb in zahtevke za plačo pošljite O. Kirku Christiansenu."

Na oglas se je odzvala 38-letna Sofie Jørgensen, ki se je z Olejem Kirkom takoj ujela. Vzel jo je v službo, čez sedem mesecev pa sta se še poročila. Dančevo življenje se je spet zasukalo v pozitivno smer. Izkazalo se je, da je njegova druga žena v zakon prinesla precejšnjo finančno vsoto, ki jo je možu ponudila za poplačilo posojil za obnovo hiše in delavnice.

Proizvodnja igrač je bila tedaj vir zaslužka za Danca in vir veselja za otroke. Tudi izbruh druge svetovne vojne Oleja Kirka ni omejil, ustavil pa ga je drugi požar leta 1942, ki je uničil njegovo tovarno, njegov življenjski dosežek.

"Ob treh zjutraj je vstopil eden od mladeničev, ki so spali v delavnici, in zavpil: 'Tovarna gori!' To je bila šokantna in srce parajoča novica. Poskušal sem sprejeti situacijo, a sem se moral za trenutek ustaviti in poklekniti pred Bogom. Bila je moja hvaležnost tistemu, ki ve vse, ki mi je v mislih dala mir in tišino," piše Christiansen.

Kljub vnovični veliki izgubi je Ole Kirk Christiansen s pomočjo družine, zaposlenih in prijateljskih podjetij obnovil tovarno in že naslednje leto zaposlil 40 delavcev.

Tudi na delovnem mestu je delil svojo vero in hvaležnost Bogu. Vsako jutro je vodil molitev z zaposlenimi, ki so imeli vsak po en izvod Psalmov z logotipom Lego.

Tako se ga spominja njegov sin Gotfryd: "Prepričan sem, da je očetu vera v Boga, ki se je poznala v vsem, kar je počel, pomagala prebroditi žalost in težave, ki jih je doživljal. Njegova vera ga je naredila dejavnega človeka. To mu je dalo pogum in tolažbo, da je prevzel nove odgovornosti, in moč, da je kljub težavam opravil, kar je bilo za opraviti."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.