Pokojni oče Henri Nouwen, nizozemski katoliški duhovnik, psiholog, pisatelj in teolog, je dejal, kako je po mnogih letih dela z ljudmi spoznal, da največja past v življenju niso “uspeh, priljubljenost ali moč, temveč zavračanje samega sebe”. To je velika ovira za resnično srečo.
Čeprav tega na prvi pogled morda ne verjamete, za trenutek premislite o naslednjih vprašanjih: Kako se pogovarjate sami s seboj v svoji glavi? Kaj si govorite? Kaj verjamete o samemu sebi?
Mnogi med nami sami s seboj govorijo na način, kakršnega nikoli ne bi uporabili pri drugi osebi, pa se tega pogosto sploh ne zavedajo.
Ta navada ima običajno korenine v otroštvu: glasovi, ki smo jih slišali doma, kakovost naše navezanosti na starše, naše najzgodnejše izkušnje – vse to sčasoma vpliva na naše razumevanje samih sebe. Marsikdo prevzame navado, da o sebi vsak dan govori negativne in kritične stvari, kar vodi v obliko samozavračanja, o kateri je govoril oče Nouwen.
Naj bo jasno, da je to, o čemer govorimo, nekaj drugega kot priznanje lastne grešnosti ali celo lastnih slabosti. Če si redno prigovarjate, da ste neumni, neuspešni, nevredni itn., to ni isto kot priznati, da ste tako kot vsi drugi pripadniki človeške rase grešniki in da potrebujete odrešenika.
Resnica je, da lažje in natančneje priznamo svoje grehe, če to počnemo s točke samosprejemanja in prave ljubezni do sebe. To izvira iz zavedanja – resničnega zavedanja –, da nas Bog brezpogojno ljubi.
Henri Nouwen je dejal:
Zavračanje samega sebe je največji sovražnik duhovnega življenja, saj je v nasprotju s svetim glasom, ki nas kliče “Ljubljeni”. Biti Ljubljeni je temeljna resnica našega obstoja.
V samem jedru našega bistva je ta resničnost. Ustvarjeni smo po Božji podobi in ničesar ne moremo storiti, s čimer bi izgubili Njegovo ljubezen.
Kako na nas vpliva, če to navsezadnje zavrnemo in zanikamo?
Prvič, to postavi veliko oviro v naš odnos z Gospodom. To nam preprečuje, da bi živeli življenje, kakršnega nam je namenil.
Prav tako nam preprečuje, da bi lahko imeli pristne, zaupne odnose z drugimi. Če zavračamo sami sebe, se ne moremo z veseljem in mirom podarjati drugim.
Če ste navajeni redno slabo govoriti ali misliti o sebi in se morda tega niti ne zavedate, poskusite sprejeti pogumno odločitev, da boste to navado odpravili. To ni preprosto, vendar je mogoče.
Začnite tako, da se bolj zavedate, kako govorite sami s seboj, nato pa to začnite popravljati: ne z lažnimi pozitivnimi spodbudami, temveč s preprostimi besedami, ki pa so resnične: ustvarjen sem po Božji podobi. Sem Božji otrok in sem ljubljen. Vreden sem ljubezni in spoštovanja.
Če se vam to zdi prezahtevno, začnite z Božjo besedo
Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen. (Ps 139,14)
Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, Gospod. (Iz 54,10)
Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. (1 Jn 3,1)
A ti, Gospod, si usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi. (Ps 86,15)
Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. (Iz 49,15)
Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3,16)
Ko resnično verjamete, da ste ljubljeni od Boga, se boste bolje videli takšne, kakršni v resnici ste – z vsemi pomanjkljivostmi – in se sprejeli, kar vas bo pripeljalo do življenja v večji ljubezni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
