Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 18. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Gotovo je bilo prav to, da ne bom imela svojih otrok, moj največji dar Bogu”

sestra Emanuela Žerdin

Tatjana Splichal | Družina

Katarina Ropret - objavljeno 12/02/23

Srce, široko kot prekmurske ravnice. Pogovor s sestro Emanuelo Žerdin

Na pogovor je prihitela iz Krškega, kjer živi skupaj s sedmimi sestrami frančiškankami Brezmadežnega spočetja črnogorske province in kjer je lani spet prevzela poučevanje verouka. Dobrodušna sestra, ki je znana po svojem delu z umirajočimi v Hospicu in neposrednih kolumnah v različnih slovenskih medijih, besede upokojenka ne mara.

“Preveč me spomni na tisto: Gospod, daj jim večni mir in pokoj. Bolj mi je všeč hrvaški izraz mirovina. A resnici na ljubo: tudi mirujem ne kaj dosti več zdaj,” v smehu pove s. Emanuela Žerdin. Sveža “upokojenka” še vedno prostovoljno sodeluje s Hospicem, se ukvarja z oskrbo starejših na domu, pomaga na duhovnih vajah, skupinah za žalujoče, pri propedevtičnem letniku, dejavnostih province, piše, …

Sestra Emanuela, ko se pripeljete v Prekmurje, vam srce gotovo drugače zapoje?
Res je, Prekmurje je moja velika ljubezen. Ko pridem tja, se mi srce razširi, kot se razširi tista ravnina … Mogoče smo zato Prekmurci tudi malo bolj široki (prešeren smeh). Druga stvar pa je: nebo. Naenkrat je nebo tako nizko, tako sklonjeno dol. Kjer se avtocesta malo vzpne, imam občutek, kot da gre v nebo! Vedno imam občutek, da se tam lažje pride v nebo.

Kako duhovno rodovitna pa je bila prekmurska zemlja v vaši mladosti, da se je v njej rodil vaš redovniški poklic?
To so bila 70. leta, zanimivi časi. Nešteto verskih stvari prepovedanih, mladinske skupine pa cvetele, to nas je dvigalo. Spomnim se, da so nam dali na božič pisati test iz matematike in smo nalašč prav vsi pisali slabo, zato da smo ga ponavljali. Ali pa ko smo iz protesta peli Marijine pesmi v parku v Murski Soboti. (smeh) Vera nas je povezovala, bila je močnejša od vsega drugega, kar smo takrat poslušali.

V naših krajih je bila zelo močna pobožnost do Marije, za veliko mašo smo hodili peš v Turnišče. Moja mama je imela zelo rada Marijo, oče pa je rad pel. To je bila zagotovo že ena duhovna priprava zame. Pa seveda sestre! Zanimivo, da so bile pred vojno sestre frančiškanke Brezmadežnega spočetja prav v naših Žižkih in v njih pustile neverjetne sledi. Vse do danes ima ta mala vasica na tistem območju največ kulturnih prireditev. Po vojni so sestre pregnali, ena pa je ostala s svojo sestro. Celi naši vasi je pisala pesmi, nas učila recitiranja, vodila prireditve. Čeprav ni imela redovne obleke, je bilo v njej nekaj posebnega, duh Božji, kar me je zelo privlačilo.

Imela pa sem tudi teto, ki je bila redovnica v Črni gori. Enkrat sem šla k njej na obisk in doživela šok: samostan je bil poln lepih mladih sester v belih oblekah, ki so delale v bolnišnici. Hiša je vrvela od življenja. V tistem času tako sproščeno in veselo živeti svoje redovništvo, to me je pritegnilo.

sestra Emanuela Žerdin

Odločitev za redovništvo je bila torej jasna?
Kje pa! Če bi jaz odločala, sebe ne bi nikoli izbrala za ta poklic. Ker sem bila res vse kaj drugega kot človek za v samostan. A v tem je čar Boga. Vedno znova preseneti in izbere tisto, česar človek ne bi. Bila sem zelo dejavno, živahno dekle: hodila sem v hribe, v plesno skupino, rada sem potovala, veliko sem pisala in kaj objavila tudi že v časopisih. Ko sem se v gimnaziji odločala za poklic, sem bila razpeta med ljubeznijo do jezika, pisanja in neko vrsto dobrodelnosti.

Vendarle ste se odločili za redovništvo. In vaš odhod od doma v samostan je bil prava avantura, kajne?
Ja, na koncu gimnazije sem se le odločila, da grem k sestram v Črno goro. Doma pa si nisem upala povedati, ker sem se bala, da me bodo poskušali prepričati, naj ne grem. Rekla sem jim, da grem študirat slovenščino v Ljubljano. Prišlo je tisto jutro, vzela sem torbo, se poslovila od domačih in odšla na vlak za Ljubljano skupaj z bratrancem. Ko sva prišla v Maribor, sem se mu zlagala, da me tu nekdo čaka in da moram dol. Zmenila sva se, da se pozneje dobiva v Ljubljani. Jaz pa na vlak za Titograd, ki je takrat še vozil iz Maribora!

Tisti bratranec je danes poslanec Nove Slovenije Jožef Horvat in za 25-letnico mojih redovnih obljub me je pri nagovoru v cerkvi okregal: “Kako si se mi ti takrat zlagala.” (smeh) Tri dni me je iskal po Ljubljani, mobilnih telefonov seveda ni bilo, potem sem mu napisala kartico, domov pa tudi, in jim sporočila, kje sem. Moj ajtek je rekel: “Eh, pustite jo na miru, ona bo hitro prišla domov!” (smeh) Največje presenečenje je bilo, da ni prišla domov. Da je kar ostala tam.

Pa so domači potem sprejeli vašo odločitev?
Vse do večnih obljub niso verjeli, da bom res ostala. Ko sem naredila večne obljube in si nadela ta prstan, so starši glasno jokali. Takrat so me tudi prvič prišli obiskat v Črno goro. Ajtek mi je rekel: “Zdaj ti pa verjamem.” (smeh) To je bilo leta 1984, osem let za tistim, ko sem odšla od doma. Po petindvajsetih letih smo v naši župniji Črenšovci skupaj praznovali: njuno 50-letnico poroke in mojo 25-letnico redovnih zaobljub. Zelo lepo je bilo. Starša sta zdaj že oba pokojna in hvaležna sem, da smo se pred smrtjo lahko poslovili od obeh vsi trije njuni otroci.

Božje okolje

Pogovor, ki ga prebirate, je bil v celoti objavljen v reviji za duhovnost sredi življenja Božje okolje (05/2022). Revija prinaša teme, kot so odpuščanje, nebesa, angeli, upanje, strah, vera in znanost; predstavitve ljudi, ki si z nami delijo vsakdan, in svetnikov; pričevanja; aktualne razmisleke. Prelistajte jo!

Kaj je bistveno, ko si s človekom, ki je neozdravljivo bolan ali pa umira?
Da ne odideš. Da ne zbežiš. Pripravljen moraš biti na presenečenja in na to, da ostaneš do konca. Dostikrat ljudje pravijo, da bi si radi človeka zapomnili takšnega, kot je bil prej. Zakaj? Ga bomo torej pustili, da gre sam skozi najtežje obdobje svojega življenja? Ker si ne upamo iti z njim. Seveda to ni lahko in tega se vsi učimo.

Bodite ob umirajočem, ne pustite ga samega. Tudi to ni prav, da otrok in mladih ne pustimo k umirajočim ali na pogreb. Zakaj ne? Stiska, trpljenje in umiranje je neizogiben del življenja in to ne najhujši del. Najhujši del življenja je biti sam, zapuščen, neljubljen. Če pa v tej stiski in bolečini čutiš, da je nekdo ob tebi, veš, da si ljubljen. To daje vrednost našemu življenju.

V Hospicu ste spremljali različne ljudi. Bi rekli, da je lažje umreti verujočemu kot neverujočemu?
Verni lažje umrjejo samo, če so iskreno verni. Ob smrti odpade vse, odpre se kamrica našega srca, kot je lepo rekel Cankar. Vidi se vse in če je tam notri vera, ki je morda na zunaj niti nismo znali pokazati, potem je smrt res nekaj lepega, ljudje preprosto zaspijo. Potem je to res spremljanje prehoda v novo življenje. Vera je pri umiranju velik dar in dragocena pomoč, še posebej zakramenti.

Ob umirajočih lahko na lastne oči vidiš, kako zakrament preobrazi človeka. Ko se človek zave, da je dobil odpuščanje in da se lahko odpre Bogu, potem lahko odpusti tudi sebi, Bogu in drugemu. V Hospicu so bile najlepše te zgodbe medsebojnega odpuščanja. Potem smrt pride tako mirno in dostojanstveno.

Neverni pa tudi odprejo kamrico svojega srca in dostikrat si presenečen, da je notri vera. Jaz pravim, da so to anonimni verniki. Kdor je uredil svoje življenje, se pomiril sam s sabo in z bližnjimi, lažje sprejme tudi, da bo zdaj konec.

sestra Emanuela Žerdin

Zakaj je tako pomembno zadnje slovo svojcev od umrlega, ki pa se, žal, vse bolj omejuje, krči?
Vsako slovo je pomembno. Še zdaj se spominjam, kakšen predpasnik je nosila moja mama tisto jutro, ko sem zbežala od doma. Toliko bolj je slovo pomembno v procesu žalovanja. Človek si mora vzeti čas, pravico imamo žalovati in to je lažje, če si se imel priliko posloviti. Če si lahko človeka še enkrat pobožal, če si se lahko prepričal, da je zdaj res odšel. Preveč je med nami te potlačene žalosti, ki potem enkrat izbruhne na dan.

Res ne vem, zakaj so se v Sloveniji tako razširile žare. Je to res samo zaradi cene in poenostavljenega slovesa? Ali se preprosto bojimo smrti in poskušamo imeti čim manj opravka z njo? Ampak slovo ob krsti je veliko bolj slovesno, človeka še enkrat vidiš lepo opravljenega, v njegovem dostojanstvu. To se mi zdi del krščanske kulture, ki je v Sloveniji žal prehitro izginil.

Se vi bojite smrti?
Bojim se je tako, kot se bojim vsega neznanega. Mnogih stvari v zvezi z umiranjem se ne bojim več in mi niso več tuje, se pa bojim, kako bo takrat, ko se bodo odprla vrata. Ker tega še ne vem. Sem pa včasih kar radovedna, kako bo. (smeh)

Sestra Emanuela, zelo topla in materinska ženska ste. Se je bilo težko odpovedati lastnemu materinstvu?
Vedno sem imela rada otroke in v zvezi s tem sem doživela tudi krizo v obdobju, ko sem se počasi zavedela, da zdaj ne bom več mogla biti mama. Gotovo je bilo prav to, da ne bom imela svojih otrok, moj največji dar Bogu. Pomemben del svojega telesa, svoje biti sem dala Bogu in to je včasih kar huda žrtev.

Svoje materinstvo pa sem potem doživljala drugje: najprej gotovo ob bolnikih, ki ne potrebujejo samo medicinske pomoči, ampak materinsko nežnost. Potem pri verouku: česa vsega so me naučili ti otroci, vedno znova me postavijo pred kakšen izziv! In vedno znova po njih doživljam Božjo nežnost. Kot da mi Bog tu vrača, ker sem mu dala svoje telesno materinstvo. Podarjeno mi je bilo tudi to, da sem bila botrica v vsaki državi, kjer sem bila.

Materinstvo čutim tudi ob naših mladih sestrah na jugu, pogosto jim pomagamo. Ko sem pred kratkim na provincialnem kapitlju v Albaniji videla to množico mladih redovnic, ki so razlagale, kaj vse delajo, sem doživela lepoto teh, ki gredo za nami. Tako kot so nas rodile stare sestre Slovenke, ki jih spoštujemo do neba, tako zdaj me rojevamo naprej nove generacije. Če v Sloveniji ni novih poklicev, jih je pa v Albaniji toliko več.

Tags:
intervjusmrt
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.