Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 24. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Skavtski voditelj in mladi zdravnik: “Človeku, ki pride k zdravniku, največ pomeni topel odnos”

Blaž Pavlakovič

Fotografija je last Blaža Pavlakoviča.

Valerija Trček - objavljeno 13/02/23

"Ko gledam trenutne razmere v zdravstvu in poklicu, ki sem si ga izbral, malo z grenkim priokusom začenjam službo v tem sistemu"

Blaž Pavlakovič je skavt že od otroških let. Sčasoma je postal stegovodja stega Črnomelj 1, ki združuje skavte iz celotne Bele krajine, aktiven pa je tudi na državni ravni njihovega Združenja, kjer je član državnega vodstva veje izvidnikov in vodnic.

Lansko jesen je končal študij medicine, zdaj pa kot zdravnik opravlja pripravništvo v Splošni bolnišnici Novo mesto. Baterije si napolni na sprehodu ali teku na kak hrib ali v bližnji gozd, rad pa prebere tudi kakšno knjigo.

Glasba je velik del njegovega življenja. Poleg Škofijske klasične gimnazije je vzporedno končal tudi srednjo glasbeno šolo iz klavirja. Glasbeno se udejstvuje tako v zdravniških krogih (zdravniški koncerti in koncerti Medicinske fakultete) kot tudi sicer. “Veliko, oz. kolikor mi čas dopušča, koncertiram s kolegom saksofonistom Andrejem Omejcem v zasedbi saksofon-orgle in v triu s harmonikarko Tejo Udovič Kovačič v zasedbi saksofon-harmonika-klavir.”

Blaž Pavlakovič

Skavt ste že od malih nog. Kdo vas je navdušil nad tem? 
Pravzaprav se tega niti ne spomnim natančno. Spomnim se, da sem poznal nekaj voditeljev iz župnije, pevskega zbora, in sem se priključil. Več se niti ne spomnim, bil sem še zelo majhen, bil sem v tretjem ali četrtem razredu osnovne šole. Pridružil sem se volčičem. Spomnim se prvega tabora. Takrat je bilo malo drugače kot zdaj. Takoj smo spali v šotorih, morali smo tudi stražiti. Tega me je bilo kar strah. Danes je seveda drugače, volčiči večinoma spijo notri. Ne glede na vse imam zelo lepe spomine na svoje skavtske začetke.

Že takrat sem bil rad skavt. So se pa potem skavti v Črnomlju za nekaj časa zamrznili, tako da nisem imel možnosti biti skavt kot osnovnošolec v višjih razredih. Skavtom sem se spet pridružil v devetem razredu.

Katera skavtska leta so vam bila pa najbolj všeč?
V najlepšem spominu mi ostajajo prva voditeljska leta, ko sem bil voditelj v četi. Takrat sem bil najbližje ideji našega ustanovitelja o mladih skavtih, najstnikih, ki živijo skupaj v naravi, v vodih, prepuščeni na milost in nemilost naravi in hkrati vpeti v stvarstvo na tak in drugačen način. Ravno zaradi tega, ker sam v teh letih nisem bil skavt, sem potem kot voditelj podoživljal ta skavtska leta.

Teh prvih let se nekako najbolj spominjam, ko sem tudi najbolj zrasel kot skavt in voditelj, ogromno sem se naučil, v sebi imaš največ veselja in navdušenja. Potem pa poskušaš vztrajati in tudi pri sebi ohranjati to navdušenje in najti čas za to voditeljstvo, ki mi je res zlezlo pod kožo.

Blaž Pavlakovič

Če bi morali izpostaviti tri stvari, ki so vam pri skavtstvu najbolj všeč, katere bi bile?
V prvi vrsti prijateljstva in skavtska povezanost, ki je res močna že znotraj veje, potem znotraj stega. Prijateljstva sklepamo tudi s skavti iz cele Slovenije in tudi v tujini. Potem bi rekel kreativnost. To mi je bilo vedno fajn pri skavtih, da lahko “izživljaš” svojo kreativnost, izvajaš neke nore ideje, ki na začetku zvenijo čisto prehude. Potem pa jih spelješ ob podpori sovoditeljev, prijateljev. Tretja stvar pa so vse veščine, ki sem jih pridobil v teh letih in jih še vedno pridobivam; od vodstvenih, organizacijskih, pa do čisto medosebnih in skavtskih, kot je preživetje v naravi.

S kakšnimi izzivi se soočate kot stegovodja?
Predvsem na začetku sem imel velik strah pred to vlogo, ker sem moral prevzeti vodenje svojih prijateljev. To mi je bilo najtežje, da sem uspel vzpostaviti to vodstveno vlogo, hkrati pa še vedno vzdrževati prijateljsko vzdušje v stegu, v naši skupnosti voditeljev.

Sicer pa je največji izziv, ki ga vidim, povezovanje celotnega dela stega, kjer je ogromno posameznikov, želja, vsak ima nek prispevek, svoje možnosti, koliko lahko prispeva. Vse to koordinirati in voditi v eno smer je kar izziv. Da imaš neko celotno sliko, kaj je tisti cilj, kaj je naše poslanstvo, da se vedno obračaš k tistemu, zaradi česar smo sploh voditelji – naša skavtska vloga, delo z mladimi, z otroki. Da vodiš vso to maso ljudi. To za sabo potegne veliko stvari, od moderiranja, mediatorstva, pa tudi čisto konkretnih vodstvenih in organizacijskih, administrativnih nalog.

Poleg gimnazije ste končali tudi srednjo glasbeno šolo. Kako pa ob vseh obveznostih v svoje življenje vključujete glasbo zdaj?
Ravno prek tega, da sem obiskoval dve šoli hkrati, sem moral že kot mlad dijak svoj čas dobro razporejati. Bistven dejavnik pa je, da pri tem še vedno uživam in je glasba del sprostitve. Hkrati me napolnjuje, da lahko potem delujem tudi na poklicnem področju, kar je zelo dragoceno. Zato tudi rad najdem čas za glasbo in predvsem za glasbeno sodelovanje, ko se s prijatelji povezuješ prek glasbe.

Blaž Pavlakovič

Trenutno kot zdravnik opravljate pripravništvo v Splošni bolnišnici Novo mesto. V nekem intervjuju ste dejali, da ste se odločali med študijem glasbe in medicine. Kaj je bilo ključno, da je prevladala odločitev za medicino?
Ta odločitev je bila zame izredno težka. Zdi se mi, da je nazadnje prevladalo mogoče to, da je medicina od vseh naravoslovnih smeri nekako najbolj blizu humanistiki in umetnosti. Privlačilo me je predvsem delo z ljudmi. Čeprav je časovno zelo obremenjujoče, tako študij kot delo, mi vseeno pušča svobodo, da se ukvarjam z glasbo oz. s stvarmi, ki me veselijo. Mislim, da je bil to razlog.

Ste kdaj podvomili o svoji odločitvi?
Iskreno sem se v prvem tednu faksa skoraj izpisal. Takrat sem delal še zadnje leto srednje glasbene šole. Ko sem maturiral na gimnaziji, sem se celo poletje veliko ukvarjal s klavirjem. Ko sem potem začel faks, sem malo podvomil. K sreči sem vztrajal in mi ni bilo nikoli več žal.

Čeprav zdaj, ko gledam trenutne razmere v zdravstvu in poklicu, ki sem si ga izbral, malo z grenkim priokusom začenjam službo v tem sistemu. Rad bi mu pomagal, nekaj prispeval, ampak je hkrati neprijazen do dela. Da bi mi bilo čisto žal, mi ni bilo pa nikoli. V prvem letniku me je potem zelo pritegnil študij človeškega telesa. Dal mi je nek pogled tudi nase, da razumeš svoje telo, da razumeš, kako deluje v podrobnosti. Zdi se mi privilegij, da sem imel možnost to študirati.

Kakšen prispevek želite prinesti v slovensko zdravstvo? Kakšen zdravnik bi radi bili?
Posameznik res težko naredi veliko, se mi pa zdi, da kljub temu lahko s svojim delom in s svojo človeško toplino narediš dovolj. Zdi se mi, da si ljudje, tudi jaz, pogosto zamišljamo svoje življenje, kot da boš na neki točki veliko prispeval. Ampak počasi ugotavljam, da človeku, ki pride k zdravniku, največ pomeni topel odnos, neko uho, ki ga bo poslušalo. In mislim, da tu lahko ne samo zdravnik, ampak vsak zdravstveni delavec, ali pa vsak človek, prispeva k temu, da ohranja osnovno poslanstvo tega poklica.

To je največ, kar lahko narediš, pa kjerkoli že si v medicini: ali si vrhunski znanstvenik, ki je vodilni na nekem področju, ali pa zdravnik v ruralnem okolju. Pa ne želim, da to zveni poniževalno, ker je to zelo odgovorno in lepo delo. Vsak lahko na svoj način prispeva z neko človeško toplino in s tem, da je zvest zdravniškemu poslanstvu, katerega osnovni namen je skrb za sočloveka. Jaz sem zdaj na začetku poti, morda bom čez nekaj časa razmišljal drugače, ko me bo realnost “udarila”. Ampak upam, da ne. Zelo si želim, da bi uspel ohranjati eno tako pozitivno naravnanost in veselje do ljudi, čeprav je to precej težko.

Blaž Pavlakovič

Kateri so za vas ključni poudarki pri pomoči ljudem?
Mislim, da je osnovna kvaliteta dobrega zdravnika, poleg vsega znanja, ki ga mora imeti v žepu, empatija do bolnika in da ohranja njegovo dostojanstvo. Hitro se zgodi, da pride do razčlovečenja v medicini. Vsi se na neki točki soočimo s tem, da je človek številka, ali en poseg, ki ga boš naredil, ne pa človek z neko zgodbo v ozadju.

Pomembno je, da si sočuten, pa ne mislim na neko sladkobo v odnosu. Seveda sta prijaznost in vljudnost del tega. Hkrati pa, da v empatiji človeka ne obsojaš ali zaradi njegovih navad ali zaradi tega, kakšen je. Ali v končni fazi, da ga ne obsojaš zaradi tega, ker je mogoče zahteven pacient sam po sebi. Najtežje je narediti ta preskok, da ga ne obsojaš, če ima nemogoče zahteve ali pa se mogoče ne razumeš z njim na neki človeški ravni. Ravno to so tiste kvalitete, ki naredijo dobrega zdravnika poleg vsega znanja.

Je veliko zahtevnih pacientov?
Mislim, da ne. Oziroma zahtevni so toliko, kot jih ti dojemaš, da so zahtevni. Na koncu spet pridemo do tega, da z veliko ljudmi lahko prideš v konflikt, če si tako naravnan. Če pa imaš naravnanost, da želiš pomagati in poiskati skupne točke z bolnikom, ne pa tiste, ki te razdvajajo, tudi količina zahtevnih pacientov pade. Po drugi strani pa je za dobro voljo in za tak odnos s pacienti potreben čas, ali pa dobre delovne razmere in okoliščine, ki jih velikokrat nimamo. To je potem dostikrat začaran krog.

Ali vidite kakšne skupne točke med skavtstvom in medicino?
Marsikdo, ki je skavtski voditelj, reče, da mu to zelo pomaga pri pedagoških poklicih. V kakšnih drugih poklicih pa je to manj jasno. Vseeno se mi zdi, da je skavtstvo način življenja. Nisem zdravnik in skavt posebej, ampak sem oboje skupaj. “Enkrat skavt, vedno skavt,” pravimo skavti, in to skavtstvo se trudim živeti tudi na delovnem mestu. Vedno ne uspeva, se pa trudim. Prepričan sem, da mi bodo prav prišle izkušnje timskega dela, nekoč tudi vodenje tima. Predvsem pa ta način življenja, da si vedno pripravljen na vse, kar pride. Skavtske zakone lahko živiš tudi v zdravniškem in marsikaterem drugem poklicu.

Tags:
intervjuskavti
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.