Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 15. aprila |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Kako sem prebolela neuslišano ljubezen

Anja Rajter

Fotografija je last Anje Rajter

Anja Rajter - objavljeno 14/02/23

V trenutkih, ko je bilo najtežje, ko sem komaj dihala, sem ponavljala: "Jezus, vate zaupam"

V tem zapisu ne boste našli treh molitev, ki so mi pomagale, ali petih korakov do … ali 17 dni, preden … Ne, pri meni ni šlo tako. Bilo je težko, boleče in močno. Včasih tako zelo, da sem komaj dihala in sem morala preždeti vsak trenutek posebej.

Dobro že poznate mojo zgodbo. Da sem že dolgo samska, da včasih težje, drugič lažje preživljam preizkušnje, povezane s samskostjo. Veste tudi, da sem napisala članek, poln upanja, in članek, ko sem bila na tleh. Zdaj, ko gledam nazaj, je bil prav slednji zapis tisti, ki sem ga pisala v času prebolevanja.

Velikokrat molim pri angelovem češčenju: “Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi,” ali pri očenašu: “Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.” In tudi s svojimi besedami: “Gospod, naj se z mano zgodi natančno to, kar ti želiš. Naj bom orodje v tvojih rokah. Usmerjaj moje življenje po svojih željah.”

Resnično prosim Očeta, naj pride v moje življenje in ga On pelje tako, kot mi je namenjeno. Prosila pa sem tudi za notranjo rast, za odprtost za Njegovo voljo, in tudi, naj pride v odnose, ki jih imam s prijatelji ter sorodniki in jih On usmerja.

Sama se počasi zaljubljam. Ni tistega “na prvi pogled”, ampak mi moški ob druženju, rasti prijateljstva in spoznavanju postaja čedalje bolj všeč in po dolgem času se v nekem trenutku zavem, da je v mojem srcu prijateljstvo preraslo v nekaj več. Tega seveda ne omenjam, ampak v tišini svojega srca molim, upam in čakam.

Anja Rajter

Tudi tokrat je bilo tako. Sem pa v začetku poletja dojela, da iz moje zaljubljenosti ne bo nastalo nič, kaj šele obojestranska ljubezen. Resnično dojela. V razumu in v čustvih. V tistem času sem začela tudi jemati zdravila, za katera sem šele po 14 dneh začela ugotavljati, da imajo pri meni neželena učinka tesnobnost in melanholičnost. Vse to je skupaj z začetkom dopusta naredilo v mojem življenju hudo preizkušnjo.

Bila sem tako zelo na tleh, da nisem mogla niti moliti. Hodila sem k maši, brala knjige z nabožno vsebino, romane Tesse Afshar (ki mi vedno dajejo moč), se pogovarjala s prijatelji, preživljala prijeten čas s prijatelji in sorodniki, veliko počivala. V mojem srcu pa so bili potrtost, žalost, zlomljenost, nemoč, ampak tudi mir. Nisem imela pojma, od kod prihaja mir. Ampak je bil tam, ob vseh tistih težkih čustvih.

Včasih je bilo tako težko, da bi najraje jokala. Pa nisem zmogla niti tega. Kot da bi se z mojega srca na suho luščile vse tiste predstave, želje, hrepenenja in hotenja, ki niso bile od Boga. Ki sem jih sama s svojo sebičnostjo, hlepenjem po uresničitvi svojih želja in z grabljenjem zemeljskih dobrin priklenila nase. In jih nisem hotela niti slučajno spustiti iz svojega življenja.

Prav to se je dogajalo tiste tedne: luščila sem se. Iz mojega življenja so se trgale prav tiste vezi, ki niso bile prave, ki niso bile v skladu z Božjim načrtom zame. Bila sem v puščavi. Kjer je težko. Kjer odpade vse tisto, kar ni pravo, kjer se na novo postavi življenje z željami in s hrepenenji vred.

Kako sem se pa počutila? Zlomljena, raztrgana, uničena. V meni se je vse razkrajalo in nisem imela več tal pod nogami. Sama s sabo sem morala delati z vso nežnostjo in s poslušanjem svojega srca.

Nisem mogla moliti, prositi in se zahvaljevati, sem pa veliko izročala v Božje roke. Naj se zgodi tisto, kar se mora. Naj bom odprta za Božje. Naj se moje življenje spremeni v to, kar si želi Oče zame. V trenutkih, ko je bilo najtežje, ko sem komaj dihala, pa sem ponavljala: “Jezus, vate zaupam. Jezus, vate zaupam!”

Dokler nisem po enem mesecu trpljenja končno začutila, da je čas za duhovni pogovor in spoved. Spovednik je še isti dan našel čas zame. Tukaj pa sem končno našla besede, s katerimi sem opisala, kaj doživljam, kaj se dogaja v mojem srcu in kako težka je ta puščava. Ob koncu, ko sem že zmolila kesanje, pa je spovednik rekel: “Veš, Anja, ti si fajn. Tega ti nam ni treba dokazovati. Mi že vemo, da si fajn.”

V tistem trenutku pa so me oblile solze. Koooončno solze! Končno sem lahko izjokala vse tisto, kar sem doživljala zadnje tedne in dokončno odluščila svoje strahove. Kako blagodejen je bil ta jok, je dokazoval samo kup robčkov ob mojem stolu. Ko pa sem se umirila, sem v srce prejela besede:

Moja si.

Za vedno si moja.

Moja lepotica, moja Dragocena.

Z večno ljubeznijo te ljubim.

Jaz sem v tvojem srcu, ga čuvam in branim. Nič ne more v tvoje srce, kar bi ga ranilo.

Jaz sem tam, ob brazgotinah imam utrjen prestol.

To niso bile besede, ki bi si jih izmislila. Prav tako jih ni izrekel spovednik. Kar prišle so v moje misli. Podobno kot takrat, ko sem bila na romanju v Padovi.

Zvečer, ko sem šla k maši, pa sem pri Božji besedi slišala: “Iz daljave se mi je prikazal Gospod: Z večno ljubeznijo te ljubim, …” (Jer 31,1) in spet nisem mogla ustaviti solz. S kakšno ljubeznijo me je začel Jezus zasipati! In kot da to še ni bilo dovolj, sem med kamenčki našla kamen v obliki srca.

Anja Rajter

Kako zelo hvaležna sem bila za vse to! V mesecih po tem poletju pa čutim še večjo hvaležnost, saj vidim, kakšne čudeže je Oče naredil v mojem srcu v času puščave: ne samo, da nisem več zaljubljena, sem tudi popolnoma prebolela in ni v mojem srcu nobenih zamer, nobenega ljubosumja in nobene grenkobe.

V mojem srcu pa so mir, svoboda in hvaležnost. Tudi sama ne morem verjeti, da je možno tako hitro in tako celostno preboleti zaljubljenost. In biti ob tem še hvaležna. Res, Bogu hvala!

Kaj pa se je ob koncu poletja dogajalo v mojem življenju? Še kdaj po tistih dneh sem dobila spodbudo v srce. In še kdaj sem ob tem jokala. Sem pa imela neke vrste prevetritvene tedne: kdo sploh sem, kaj si želim, kam grem? Z neko nežnostjo sem iskala spet svojo pot in sprva po prstih hodila po njej.

Prebolevanje zagledanosti in zaljubljenosti res nista pet korakov …, sedem obljub … ali 13 dni do … , kot lahko preberemo v marsikateri reviji.  Zame je bilo to obdobje bolj podobno žalovanju in predajanju v Božje roke. Kar ni nikoli lahko in kratko. Ampak je to pot s trnjem, med skalami, po puščavi. Je pa Jezus res naredil to, kar mi je ob koncu poletja obljubil: “Glej, vse delam novo!” (Raz 21,5)

Res me je naredil novo. In kakor ni velike noči brez velikega četrtka in petka, tudi mojega srca ni mogel izluščiti iz napačnih predstav, ne da bi me podrl do temeljev.

Sumim, da čas poletja ni bil samo prebolevanje, ampak je Jezus čas puščave uporabil za večji namen. Kakšen? Nimam pojma. Zaupam pa, da me bo peljal natančno tja, kamor me želi. Ker me je zgradil na novo in mi daje vedeti, da je On v mojih ranah in hrepenenjih.

Anja Rajter

Tags:
osebna rast
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.