“Bila sem razočarana – nad ljudmi, razmerami v Cerkvi, predvsem pa nad svojim življenjem. Vrnitev pa je bila zelo težka. Greh privlači, v tistem trenutku prinaša veselje. Toda nisem se počutila srečno,” pravi Dorota, ki z nami deli delček svojega življenja.
Zakaj ste za dve leti zapustili Cerkev?
To se ni zgodilo v enem dnevu. Nekega dne sem preprosto začutila, da je to, kar vidim in čutim, zelo daleč od tega, kar si trenutno želim v življenju.
Bila sem razočarana – to je bistveno. Razočarana nad ljudmi, ki so se imeli za katoličane in so bili polni hinavščine, razočarana nad težkimi razmerami v Cerkvi. To je bil en vidik. Toda tisto, kar je pretehtalo, je bilo razočaranje nad lastnim življenjem.
Takrat sem imela 32 let, nekaj neuspešnih zvez, vse z moškimi iz Cerkve, in čutila sem ogromno razočaranje, da v danem trenutku sploh nisem na mestu, kjer bi želela biti. Zdelo se mi je, kot da me je na poti nekdo ogoljufal. Da sem verjela v neke obljube, povezane z določenimi molitvami, v smislu prenašanja nekih stisk, za katere pravzaprav nisem vedela, čemu služijo.
Ste odšli formalno?
Ne. Preprosto sem nehala hoditi v cerkev. To je zunanja stvar. Toda pomembnejše je to, da sem odšla tudi notranje, s srcem. To, kar govori Cerkev, mi preprosto ni bilo več pomembno. V številnih vprašanjih, predvsem tistih, povezanih z moralo, se nisem več našla. Preprosto sem nehala verjeti, da je to, kar slišim, resnično.
In pred tem? Ste bili predana katoličanka?
Vedno sem verovala, čeprav z različno intenzivnostjo. Toda do takrat nikoli nisem dvomila o tem, kar govori Cerkev. Imela sem tudi večinoma verujoče prijatelje. Med študijem sem opravljala prakso pri očetih dominikancih. Z njimi sem hodila na počitnice, skupaj smo silvestrovali. V tistem obdobju je bilo to moje okolje.
Takšna sprememba po dolgih letih gradnje svojega življenja v Cerkvi je nekoliko podobna odhodu v drugo, tujo državo …
Po eni strani drži. Toda zelo sem si želela spoznati to drugo državo. Danes mislim, da sem bila malce podobna psu na povodcu, s katerega sem se na koncu strgala. Živela sem po pravilih, ki si jih nisem sama izbrala, ampak sem jih le brez razmišljanja sprejela. To je bil verjetno glavni problem.
Na vse to se je nalagalo moje razočaranje, grenkoba. Želela sem izkusiti življenje, ki ga živijo drugi … Brez omejitev.
Ste na koncu živeli tako, kot ste želeli?
Živela sem tako, kot sem mislila, da želim. Nisem bila na primer vzgojena za zdravo spolnost, zato je bila vsa cerkvena etika na tem področju zame tesen oklep, v katerem nisem znala hoditi. Hodila sem, ker je bilo nujno, toda vsak “greh” je bil povezan z ogromnim občutkom kesanja in sramu.
Po drugi strani pa tudi duhovniki in drugi katoličani niso vedno sposobni zdravo in dobro pojasniti, za kaj pri vsem tem gre. Vzbujanje slabe vesti ne oblikuje zdrave spolnosti, temveč prej patologije, ki sem jim bila tudi sama priča. To učenje sem torej vzela za slabo, želela sem si drugačnih stvari.
Kako je bilo videti vaše življenje v teh dveh letih?
Povsem običajno, razlikovalo se je v dveh stvareh – v tem, da nisem hodila v cerkev in da sem se kot obsedena dogovarjala za zmenke z moškimi, ki sem jih spoznavala na internetu. Takšni odnosi so pogosto jasno profilirani.
Seveda lahko zveze, ki se začnejo v postelji, trajajo leta in prerastejo tudi v zakon. Poznam nekaj primerov. Če imata oba takšna pravila in se oba s tem strinjata, me to ne moti. Jaz lahko govorim o svojih izkušnjah.
Hiter seks, užitek in zadovoljstvo so pri tem glavne stvari. Kratko poznanstvo, ki traja tri, štiri mesece, potem spet naslednje in naslednje … Ko popustijo tista prva močna čustva, iščeš naslednja. Spolnost ni več nič posebnega.
Na splošno sem želela preizkusiti stvari, ki si jih nisem dovolila, ker so bile slabe, nespodobne, neprimerne ali sebične … Vedno sem si na primer želela skočiti s padalom, toda nekoč sem od duhovnika slišala, da je iskanje takšnega adrenalina nečimrnost. Skočila sem, ko me je nehalo skrbeti, kaj pravijo duhovniki. Tega ne obžalujem.
Zakaj ste se vrnili?
V bistvu je bil samo en razlog. V spominu so ostali utrinki miru, ki sem ga poznala le iz molitve in iz miru svoje vesti. Taka tiha sreča, ki je bila povezana z gotovostjo, da je Bog ob meni.
To so najbolj dragocene izkušnje, ki sem jih do takrat doživela v življenju. To sem izgubila. In to sem želela znova najti, ker sem občutila praznino. Izkusila sem veliko užitka, sreče pa nič.
Navsezadnje sprememba, vrnitev k Cerkvi, ni povezana z nobenimi čustvi … Nič me ni ganilo, doživela nisem nobene duhovne izkušnje, nihče me ni povabil k maši. Sprejeti sem morala suhoparno odločitev.
Poskusila sem živeti brez Boga in vem, da je na tem svetu veliko stvari, ki jim lahko sledim in ki so zabavne, toda v tem življenju, v katerem se držim določenih omejitev in pravil, najdem več smisla.
Toda vrniti se po takšnih izkušnjah je res težko. Ker greh privlači. Ne drži, da se zaradi slabe vesti takoj, ko začneš živeti na način, ki ga do tedaj nisi poznal, na kolenih vrneš! Ni tako. Greh je zelo prijeten. Počela sem stvari, ki nas v trenutku, ko se zgodijo, zadovoljijo. So nore, čutiš evforijo, močna čustva. Ponavljati jih torej želiš znova in znova.
Vse je bilo v redu, dokler nisem začela razmišljati o prihodnosti. Tako življenje je zame izgubilo smisel, ko sem ugotovila, da nikamor ne vodi. Da sem vedno bolj oddaljena od tega, česar si resnično želim. In resnično si želim družine, ne trenutnih poznanstev.
Potem pa ste spoznali vernega moškega in izkazalo se je, da ni lahko graditi odnosa na različnih podlagah.
To je verjetno največja cena, ki jo moram plačati. Odnosi, v katerih je naravno, da greš po nekaj zmenkih v posteljo, so povsem drugačni. Drugače se začnejo, razvijajo. Je spogledovanje, drugačni pogovori …
Spoznala sem moškega, v katerega bi se še pred nekaj leti zagotovo zaljubila. To je bilo v trenutku, ko sem se odločila, da bom obnovila odnos z Bogom. Nato pa boleče soočenje z resničnostjo – moški me hoče le spoznati, ne pošilja mi sporočil, ki bi razvnela mojo domišljijo, ko greva prvič v kino, me ne skuša takoj prijeti za roko … Takšen moški se mi ni več zdel zanimiv.
Res dolgo je trajalo, da sem se odločila za razmerje brez spolnosti. Hodiva skoraj eno leto. To je bila dobra odločitev. Na novo sem odkrila popolnoma drugo dimenzijo odkrivanja same sebe. Umirjene, poštene, preproste in predvsem resnične.
Vam je ta čas zunaj Cerkve kaj dal?
Postala sem bolj pogumna in drzna. Začela sem se spraševati, kaj si želim, in začela sem verjeti, da je to, kar si želim, lahko dobro. To je tudi rezultat dela s psihologom. To, da sem odvrgla, kar sem dojemala za cerkveni oklep, je bilo zame – tega se ne bojim povedati – nujno, da sem se počasi začela učiti o zdravi veri, za katero se odločam sama.
Opažate razliko med tem, kakšni ste danes in kakšni ste bili pred nekaj leti?
Seveda. To je tudi razlog, zaradi katerega sem v Cerkvi. Tam sem zato, ker Bog resnično obstaja in se bori, ne z mano, temveč zame. O tem sem prepričana. Jaz se borim tudi za to, da bi bila resnično srečna. Vsak izmed nas ima pravico do tega, ne glede na to, v kaj veruje in koliko napak je v življenju storil.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
