Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 21. aprila |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Pričevanje iz Turčije: “Ni hiše, ki bi stala pokonci”

borut-modic-3.jpg

Fotografija je last Boruta Modica

Lojze Grčman - objavljeno 14/02/23

Pogovor z Borutom Modicem, vodnikom reševalnega psa, in njegovo ženo Edito o reševanju življenj v Turčiji

Pred kratkim se je z reševalne misije v Turčiji vrnila slovenska ekipa 11 strokovnih oseb in sedmih reševalnih psov, ki so v mestu Antakya iskali preživele v porušenih zgradbah. Na Aleteijino vabilo za pogovor sta se prijazno odzvala Borut Modic, eden od prekaljenih vodnikov in tudi predsednik zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije, ter njegova žena Edita, ki se prav tako ukvarja s šolanjem psov.

Antakya je mesto na jugu Turčije, ki ga je potres prizadel na grozovit način. Posnetki in fotografije nikakor ne morejo dovolj nazorno izpričati posledic razdejanja. “Prizori so nepredstavljivi. Hvala Bogu, da je tako, da jih ne poznamo, saj gre za nekaj res zelo hudega. Ni hiše, ki bi stala pokonci. Če pa že stoji, je tako postrani, da je za bivanje neprimerna,” poroča Borut, ki je bil s kolegi iz ekipe v Turčiji med torkom zvečer in soboto.

Nisem se ukvarjal s tem, koliko oseb smo našli, koliko kamer bo poleg, koliko ljudi nas vidi. Zanimalo me je le to, da smo pri vsaki ruševini naredili največ, kolikor smo lahko. Vračali se nismo, pregledali pa smo ogromno lokacij.

Od hiše do hiše iščejo zasute

Njihova naloga je bila odkrivanje ponesrečenih ljudi v ruševinah – detekcija lokacije, kjer naj bi bil vonj preživelih. Pozneje so informacije o mestih, kjer so našli sledi preživelih, predajali lokalnim skupinam in enotam, ki so jih izkopavale izpod ruševin. Nato so se pomaknili naprej, od hiše do hiše. Treba se je bilo držati skupaj, delovati v skupini in samozaščitno. Psi so trenirani tako, da odkrivajo žive ljudi oziroma njihov vonj.

Kako psi iščejo preživele?

“Ko zaznajo vonj po človeku, gredo na tisto mesto. Vonju se približajo, kolikor je mogoče; do prve ovire, ki je ne morejo premagati. Začnejo lajati. Nato sledi nagrada. Bodisi hrana bodisi igra ali žogica. To je vsa filozofija. Njim je to fino, za ta ‘žur’ so se pripravljeni osem ur prebijati med porušenimi stavbami,” razkriva Borut Modic, ki se je v Turčijo odpravil s svojim zlatim prinašalcem Jetom.
borut-modic-6-e1676360717966.jpg
Borut in njegov zlati prinašalec Jet

Rešilni lajež

“Nekateri psi, ko naletijo na mrtvo osebo, začnejo cviliti, praskati ali pa se vrteti v krogu. Moj Jet je začel praskati. Jasno mi je bilo, kakšna je situacija. Na mestih, kjer je bil izvor vonja, na kakršnega so naučeni, so psi lajali. Na vsako takšno lokacijo smo poslali najmanj dva ali tri pse, da potrdijo prisotnost preživelega. Sicer bi drugim nalagali delo v prazno. Vedno želimo biti res prepričani, da je pod gmotami materiala živ.” Po doktrini reševanja je največja možnost preživetja v prvih stotih urah.

Razdejanje, ki je nepredstavljivo:

Upanje obstaja. A z vsako uro, seveda, vse bolj izpuhteva. Pri ljudeh se veča napetost, ugotavlja Borut: “Tja smo pripeljali pse, ki so zadnja bilka rešitve za njih. Vsak od lokalnih prebivalcev hoče tebe tam, kjer bi si želel on. To ne gre, mora obstajati sistem.”

Pomagate lahko tudi vi

Potrebe na prizadetih območjih v Turčiji in Siriji so ogromne. Slovenska karitas, ki je že darovala več kot 120 tisoč evrov, prosi za nadaljnjo pomoč.Možnosti darovanja: preko SMS s sporočilom KARITAS5 ali KARITAS10 na 1919 in darovali boste 5 oziroma 10 EUR ali z nakazilom na:

Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana

TRR: SI56 0214 0001 5556 761

Namen: POTRES TURČIJA-SIRIJA
Sklic: 00 626

BIC banke: LJBASI2X
Koda namena: CHAR

Tema razgreje napetost

Na misiji so delovali ves dan, od sedmih zjutraj do mraka. Na začetku so delali tudi zvečer oziroma ponoči, a kaj hitro prišli do spoznanja, da se napetost med prebivalstvom, ko so spusti noč, le še stopnjuje.

borut modic
Slovenska ekipa, ki je uspešno opravila svoje poslanstvo v Turčiji. Borut in Jet stojita druga z desne.

Težko je sporočiti in še bistveno težje sprejeti možnosti, da za nekoga ni več upanja: “To je razumljivo. Njih vodijo čustva. Izgubljajo racionalnost. Treba je biti zelo previden.” Napetosti med prebivalstvom so naraščale, tudi zato so se ekipe, ne le slovenska, začele umikati.

Kako se počuti žena, ko je mož v takšni nevarnosti?

Seveda nas je zanimalo, kako se počuti žena, ki ima moža na tako zahtevni, smrtno nevarni nalogi na drugem koncu sveta. “Tudi jaz delam s psi, poznam situacije s treningov. Realna zadeva pa te vedno pretrese. Z možem sva bila veliko v stiku, zato sem bila precej pomirjena. Borut in drugi fantje so stabilni. Psi vedo, kakšne so njihove naloge,” pripoveduje Borutova žena Edita Modic.

Poudari tudi: “Na vso stvar sem gledala bolj z vidika, da je treba pomagati in biti tam. Vsi, ki so sposobni, so se morali odzvati. Bolj kot strah so me prevevala občutja v smislu: hvala Bogu, da sta tam, da lahko pomagata, rešita kako življenje.” Ko ju je poklical kolega iz Turčije, ni bilo nobenih pomislekov, ali odhiteti na pomoč. Kdaj? Takoj.

“Seveda situacijo vidiš po televiziji. A ko slišiš kolega, ki je izčrpan, joka, prosi, ali lahko pridemo … Ni bilo nikakršnega dvoma. Borut je šel takoj v akcijo.”

borut-modic-2.jpg

Poškodovani psi

Brez posledic ni šlo. Zaradi ostrih predmetov, predvsem stekla, se je pet od sedmih psov v Slovenijo vrnilo s šivi. “Tudi to je del zgodbe, ki se mu ne moreš izogniti, razen če ostajaš doma,” je stvaren Borut, ki je hvaležen državi in Upravi za zaščito in reševanje, da jih je poslala na misijo.

Pri delu je moral vzpostaviti čustveno distanco do tamkajšnjih ljudi. Da je lahko nastopil karseda racionalno in učinkovito. Po poročilih, ki so sledila vrnitvi, naj bi slovenska ekipa zaznala in odkrila več deset preživelih.

Pes je del družine

“Domov sem prišel neobremenjen in tudi brez kakšnega posebnega ponosa. Zdelo se mi je, da sem naredil le to, kar počnem zadnjih 15 let. Na seminarjih me sprašujejo, ali bi psa poslal v nestabilno ruševino. Pri dilemi ali človek ali pes je odgovor jasen. Seveda ti ni vseeno. V reševalskih vodah je pes del družine. A tudi v trenutku nisem podvomil, ali bi ga poslal v razne luknje na ruševinah. Razmišljal sem bolj o tem, kako porezan bo prišel.”

Zakonca Modic izpostavljata še odnos oziroma občasne očitke, ker trenirani psi niso na povodcih. “Ljudje obsojajo in se pritožujejo, če srečajo psa brez povodca. Rada bi poudarila, da trenirani psi načeloma živijo brez povodcev. Gre za njihov vseživljenjski trening – da so z ljudmi in drugimi živalmi.” Samo, da bomo vedeli. Da danes reševalni psi ne bodo junaki, jutri pa že navadni “cucki”.

Tags:
dobrodelnost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.