Priljubljeni pevec Jeremy Camp je znan tudi po tem, da z avtorsko glasbo in na družbenih omrežjih deli svoje osebne zgodbe o življenjskih težavah in veri. Leta 2020 je v svojem biografskem filmu z naslovom I Still Believe (Še vedno verujem) občinstvo popeljal skozi preizkušnje svojih mladih let in spremljanja prve žene, ki je umrla zaradi raka na jajčnikih, v pogovorih za medije pa je zelo odkrit o svojem življenju, družini in veri.
Tokrat ljubiteljem svoje glasbe sporoča, kako mu je Jezus pomagal prebroditi čas hromeče tesnobe v življenju, kar je tema njegove nove pesmi z naslovom “Anxious Heart” (Nemirno srce).
Camp pri 45 letih še ni izgubil svoje mladostne razposajenosti in daru za pisanje vplivne krščanske glasbe. Pesem “Anxious Heart” se skoraj zdi kot rock skladba, vendar je prežeta s pop in sodobnimi R&B elementi. Camp ima v svojem glasu nekoliko ostrine, kar je zelo primerno, ko govori o frustracijah, ki jih lahko prinesejo občutki tesnobe, in pripomore k temu, da je pesem bolj osebna in ganljiva. Za osebe s tesnobnimi motnjami bo morda prvi stih še posebej čustven, saj Camp v njem opisuje neobvladljive vidike paničnega napada.
V videoposnetku, ki spremlja pesem “Anxious Heart”, je Camp razkril, da se že nekaj let sooča z napadi tesnobe. Skladbo je označil za “eno najbolj osebnih pesmi”, ki jih je napisal v zadnjem času, in pojasnil, da je njegova zaskrbljenost dosegla vrhunec, ko je s hčerkama obiskal misijon v Ugandi:
“Moja hči se je cepila proti rumeni mrzlici in je zelo zbolela … Zdravnik mi je rekel: ‘Veste, vaša hči lahko zaradi cepljenja umre.’ Vsi moji strahovi so se tako razplamteli, da sem dobil hud panični napad. Zbolela je in pomislil sem na najhujše. Seveda, saj sem pred doživel izgubo žene, ki je umrla zaradi raka, zato vem, da se takšne stvari lahko zgodijo.”
Na srečo so pri njegovi hčerki odkrili le gripo in je pred potovanjem v Ugando povsem ozdravela, toda priljubljenemu pevcu so se začele kopičiti skrbi. Med potovanjem so Camp in njegovi hčeri brez težav opravljali svoje naloge na misijonu, toda njega so vedno bolj preplavljali napadi tesnobe:
“Tam sem pomagal ljudem v stiski in bilo je neverjetno. Na misijonu je bilo 35.000 ljudi, od tega se jih je okoli 1.000 odzvalo evangeliju, dogajale so se resnično korenite spremembe. Toda v sebi sem občutil neizmeren strah, bil sem močno zaskrbljen, pretirano me je skrbelo za otroke.”
Camp je dejal, da je na svojo pretirano zaščitništvo do hčera začel gledati kot na pomanjkanje zaupanja v Gospoda. Tudi po koncu potovanja se ni mogel otresti teh tesnobnih občutkov, ki so se še stopnjevali med naslednjim potovanjem v Izrael, ko se je po vadbi preprosto zgrudil.
“Naredil sem vrsto sklec in začutil, kako se v meni prebuja nekakšna neobičajna panika, ki je ne znam opisati. Nenadoma zaradi te panike nisem več mogel dihati. Ležal sem na tleh in se trudil, da bi dihal, nato sem poklical ženo, češ ‘potrebujem te’. Takšnega občutka brezupa dotlej nisem še nikoli izkusil.”
Camp je povedal, da je žena prišla k njemu in molila zanj, in šele ko je nanj položila roke, je začutil, da se lahko bori s strahom in skrbmi ali, kot jih je opisal: s sovražnikom. To pa še ni bil konec zgodbe, saj je Camp še nekaj tednov trpel zaradi napadov strahu in panike. Kot je dejal, ni mogel zapustiti hiše, niti vstati iz postelje, saj so njegove misli nenehno prežemali nerazumni in temačni strahovi. Prvič v življenju je celo razmišljal o tem, ali Bog sploh obstaja.
“Stvari, o katerih prej nisem nikoli razmišljal. Vse življenje sem bil kristjan, prestal številne težave, videl, da je Bog zvest na različne načine. Ko sem gledal, kako umira moja žena, ko sem ji rekel, naj gre k Jezusu … Bog je bil ves čas zvest, vodil me je skozi vse to. Zato sem vedel, da obstaja.”
Nazadnje, ko ni mogel več obvladovati svoje tesnobe, je na pomoč poklical Kristusa:
“Končno sem rekel: ‘Bog, kaj je to? Prosim, povej mi.’ In dobesedno mi je spregovoril: rekel je, da gre za tri stvari: … mojo družino, mojo prihodnost in moje finance.” Po Campovih besedah je bilo nujno, da se nauči zaupati Bogu, saj je le na ta način lahko zaščitil tisto, kar je najpomembnejše.
Kot je še pojasnil, je bilo pisanje pesmi “Anxious Heart” zanj precej terapevtsko, veliko tolažbe pa je našel tudi v Pregovorih 3,5-6:
Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in On bo uravnaval tvoje steze.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
