Za mlade je pogosto dovolj že to, da si tam in na voljo, če te potrebujejo

Klementina Fidler prihaja iz Šentjurja, kjer je v župniji voditeljica oratorija, dolgoletna animatorka in bralka beril. Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, zaposlena pa je v Salezijanskem mladinskem centru Celje in v Fundaciji don Bosko. Končala je katehetsko pastoralno šolo.

Zelo rada dela z otroki in mladimi, v prostem času pa rada bere knjige, posluša glasbo, kdaj kaj napiše in gre na kavo s prijatelji. Je ljubiteljica sončnih zahodov, vrtnic in odbojke. Vedno se trudi, da bi v vsaki stvari in človeku našla nekaj dobrega, in da bi bila prijateljem vedno na voljo, če potrebujejo pomoč ali koga za klepet.

Prijatelji pravijo, da je zabavna, vedno pripravljena pomagati, včasih klepetava, prijazna in vedno nasmejana. Sama pravi, da se trudi biti nasmejana, vendar pridejo tudi trenutki, ko ni. Takrat poskuša narediti vse, da čim prej minejo. Poskuša se držati "pravila", da otroci v službi nikoli ne opazijo, da kaj ne "štima".

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
O idealnem začetku dneva bi se verjetno dalo napisati roman. Včasih bi rekla, da je to nekje daleč od skrbi in okolja, v katerem živim, s skodelico čaja v roki. Vendar, ko bolje razmislim, za idealen začetek dneva ni potrebna kakšna ''višja matematika''.

Idealen začetek dneva je že to, da se zbudimo živi, zdravi, s streho nad glavo in z družino ter prijatelji ob sebi. No, če pa k temu dodam še nagajiv pogled in veselo mijavkanje svoje mucke, pa lahko rečem, da se idealen začetek dneva zgodi vsak dan. 😊

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
... mi urejenost v krizni situaciji da občutek, da so vsaj nekatere stvari pod kontrolo. 😊 Pa tudi zato, ker s svojo urejenostjo pokažeš spoštovanje najprej do sebe, nato pa tudi do tistih, ki jih v dnevu srečaš. Ob urejeni zunanjosti, frizuri in oblekah pa je eden izmed najpomembnejših dodatkov tudi nasmeh, ker še tako lepa obleka brez nasmeha ni videti preveč lepo.

Če samo povzamem anekdoto z letošnjega zimskega oratorija, ki smo ga ravno končali. Nekega dne sem zjutraj zaradi zimskih razmer prišla na oratorij z rahlo počeno ustnico. In v eni izmed pavz, ki sem jo izkoristila, da sem v torbici poiskala labelo in se namazala, je v bližino prišla ena izmed deklic in vprašala, kaj počnem.

Odgovorila sem ji, da spravljam v red svojo ustnico, ki je malo čudna. V tistem trenutku me je deklica pogledala, ter dejala: "Aja? Pa saj je čisto normalna, saj ti nič ne manjka." In takrat sem se pričela malo bolj poglobljeno zavedati, da marsikdo naših oblek, pričeske in drugih pomanjkljivosti najprej sploh ne opazi, ker je bolj kot to pomembno, kaj izžarevamo.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Večkrat se pohecam, da se duhovno napolnim kar v službi, čeprav iskreno službe že dolgo ne jemljem več kot samo službo, ker je veliko več kot samo to. 😊

Sicer pa ob branju dobre knjige, pogovoru in druženju s prijatelji, ki morajo včasih v nedogled poslušati ene in iste teme in še vedno ne obupajo, 😊 poslušanju glasbe, pa tudi z obiskom svete maše, kjer izročim tiste lepe in manj lepe stvari, ki so se zgodile in ki me še čakajo.

4. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Takšnih izkušenj je bilo kar nekaj, vendar tista, ki bi jo izpostavila, je bila, ko sem, sicer pridna in vzorna učenka, dijakinja in pozneje študentka na magisteriju, naletela na malo previsoko oviro, zaradi katere sem ponavljala letnik.

Takrat se mi je kar malo podrl svet, ker je bilo to nekaj takšnega, na kar nisem bila navajena in sem to doživljala kot zelo velik neuspeh. Pa vendar se je dva meseca pozneje izkazalo, da se je to zgodilo z razlogom – ker sem imela kar naenkrat "malo preveč" časa, sem se po posvetu vpisala na Katehetsko pastoralno šolo v Celje, kjer sem nadgradila znanje, ki sem ga prejela pri verouku, hkrati pa dobila tudi številna nova znanja in navsezadnje nove prijatelje.

In ko sedaj pogledam nazaj, kljub temu, da je bil to kar močan udarec, se je očitno to moralo zgoditi, saj se je takrat moj pogled malo zbistril in začela sem ugotavljati, kaj me v življenju pravzaprav veseli in kaj bi rada počela.

Ker ne verjamem v naključja, vem, da je bil ta načrt zame pripravljen že prej, samo jaz sem se mu v svoji mladostniški svojeglavosti vztrajno upirala, iskala druge poti, na koncu pa vseeno pristala na Njegovi. In brez te preizkušnje danes zagotovo ne bi bila tukaj, kjer sem.

5. Že vrsto let ste animatorka, voditeljica oratorija, delate z otroki. Kaj vas navdušuje in motivira za delo z otroki in mladimi?
Za delo z otroki in mladimi me motivirajo in navdušujejo predvsem oni sami, čeprav sami tega ne vedo. Ko sem bila pred leti tik pred tem, da animatorstvo začasno postavim na stranski tir oziroma ga dam na pavzo, me je ob pogovoru s prijateljico prešinila misel: "Hej, nekateri otroci imajo samo ta teden oratorija, da jim je lepo med počitnicami, jim res hočeš to odvzeti?"

In takrat sem se zavedala, da je animatorstvo in delo z otroki nekaj, kar ne bom spustila tako kmalu stran od sebe. Spomnila sem se svojega prvega oratorija kot udeleženka in nas je bilo v Šentjurju zgolj 10 udeležencev in dva voditelja, ki sta bila hkrati tudi animatorja, svojega prvega oratorija kot animatorka nekaj let pozneje in tudi prvega, ko sem stopila v velike čevlje voditeljev pred sabo.

In ko sem bila postavljena pred izziv vodenja, je bilo moje prvo vprašanje sami sebi ravno to, kaj je tisto, kar me še vedno, po toliko letih, motivira za delo z njimi? In odgovor ni bil težek. Navdušuje me otroška igrivost, iskrenost, to, da so vedno pripravljeni na akcijo.

6. Prepričana sem, da se pri delu z mladimi trudite, da ne predajate le znanja, ampak tudi nekaj več (vzgajate, predajate svojo vero). Kaj je tisto, kar si najbolj želite, da bi otroci odnesli od srečanj z vami?
Najbolj si želim, da bi otroci poleg super tedna, polnega oratorijskih dogodivščin, novih znanj in izkušenj, ki jim jih podajamo, živahno preživetega popoldneva ali pa samo popoldneva, ko smo zgolj klepetali, odnesli tudi to, da bi se tako na oratorije kot v sam mladinski center radi vračali.

Če pa gledam s čisto osebnega vidika, pa si najbolj želim, da bi v meni videli osebo, ki si bo vzela čas zanje, ki jim bo vedno na voljo, ki bo vedno za akcijo, ki ji bodo zaupali, in predvsem osebo, za katero bodo vedeli, da jih ima rada. Želim si, da bi od srečanja z mano odnesli tudi občutek, da imajo vedno nekje prijatelja, ki jim bo stal ob strani, ko ga bodo potrebovali.

7. V veliko župnijah prihaja do upada števila otrok, ki obiskujejo verouk, posledično sveto mašo. Kaj lahko po vaše naredimo, da ustavimo ta trend oziroma da bodo v Cerkvi ostali vsaj tisti, ki še obiskujejo verouk?
Vprašanje, ki mi da misliti. Predvsem zato, ker imam to srečo, da prihajam in delujem na mestih, kjer tega upada ni tako opaziti. Prihajam iz župnije Šentjur, kjer imamo enkrat mesečno družinsko mašo, ki jo sooblikujemo animatorji in veroučenci, in je cerkev nabito polna.

Enaka situacija pa se ponovi tudi ob družinski polnočnici in šmarnicah, ravno tako je zelo obiskan tudi oratorij. Po drugi strani pa delujem v Salezijanskem mladinskem centru Celje, kjer se ravno tako število sodelujočih otrok povečuje – na poletnem oratoriju smo jih imeli kar 150, okrepil se je tudi otroški pevski zbor.

Ob zaključku katehetsko pastoralne šole sem ravno zato, ker me je kot predstavnico svoje generacije, ki je edina aktivna v cerkvenih vodah, jezilo to, zakaj je tako, napisala zaključno nalogo z naslovom Razlogi za upad mladih v Cerkvi po birmi. In prišla sem do ugotovitev, da na mlade in njihov odmik od Cerkve vpliva predvsem zgled – bodisi zgled staršev, prijateljev ali koga drugega.

In v mladinskem centru se s tem vprašanjem v medsebojnih pogovorih srečujemo kar na tedenski ravni. Zavedamo se, da je za ta obstanek zelo pomembna kakovostna ponudba in predvsem ustvarjanje pozitivnega okolja za druženje.

Danes ljudje potrebujejo predvsem druženje in Cerkev bi se morala bolj odpirati in ponujati programe, kjer se ljudje lahko srečujejo, izmenjujejo svoja mnenja. Zelo pomemben je tudi odmik od tradicionalne župnije k župniji vključevanja in druženja.

8. Močno ste vpeti v delo salezijancev in salezijanski duh. Česa vas uči don Bosko in v čem se zgledujete po njem?
Pravzaprav je zelo težko povedati in ubesediti nekaj, kar živimo in s čimer se srečujemo vsakodnevno. Nekaj, kar je postalo tako pomemben del mojega življenja, da sploh ne vem, kako sem živela pred tem. Ampak če bi že morala strniti misli ...

Don Bosko me pravzaprav uči vsak dan znova – in mislim, da ima z mano kar nekaj dela. 😊 Uči me, da poskušam tako kot on vsakega sprejeti takšnega, kot je, in mu dati priložnost, da se izkaže, pa čeprav včasih kdo potrebuje malo več časa in potrpljenja.

Da včasih ni treba delati velikih stvari, ampak da je za otroke in mlade dovolj že to, da preprosto si tam, ko te potrebujejo, da si jim na voljo. Vsak dan poskušam biti kar najboljša verzija sebe, tista, ki našim otrokom in mladim daje zgled dobrega. Še posebej me nagovarja njegova misel, ki je redna spremljevalka našega dela: "Hočete storiti kaj dobrega, svetega? Vzgajajte mlade!"

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Nekako poskušam, da svoje slabe volje ne širim med druge – ravno zaradi zgleda, ki ga želim dati ljudem okrog sebe. In če kaj, sem prava zbirateljica takšnih in drugačnih misli. Dve izmed ljubših pa sta: Na koncu bo vse dobro in če še ni dobro, še ni konec in moj malo prirejen Nič ne traja večno, tudi tvoja slaba volja ne. In ko si v tistem trenutku to povem, slaba volja sicer ne izgine takoj, ampak zagotovo je pa lažje shajati z njo. 😊

10. Biti ženska je lepo, ker ...
... smo lahko čuteče, hkrati pa lahko brez problema pokažemo svoja čustva. Ker lahko včasih s svojim filozofiranjem tako dolgo odgovarjamo na vprašanja, da izpade, kot da stvar obvladamo, hkrati pa ni nič čudnega, če priznamo, da nam nekaj ne gre, 😊 ker lahko v nekaj trenutkih skrijemo svoje slabo razpoloženje in delo nemoteno opravljamo naprej. Ker smo edinstvene.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.