Bojan o oboleli ženi Sari: “Najina komunikacija je iz razkošja besed in mašil prešla na bistveno”

Zase pravi, da je mož – ne stric – iz ozadja. Da je nekoliko počasen, a preudaren. Rad se šali. Kot doktor farmacije in univerzitetni predavatelj rad tudi vztrajno preizkuša stvari. Bojana Doljaka pa verjetno bolj poznate kot moža Sare in sodelavca ter pričevalca gibanja Družina in Življenje. Intervju z njim prinaša množico globokih misli.  

Bojan, kakšen je za vas dober zakon? Ga s Saro živita?
Rad imam definicije, predvsem tiste, ki izhajajo iz izkušenj, uporabnosti. Sicer sem pa velik nasprotnik pravil. Potrebo po svobodi imam močno izraženo. Kaj je dober zakon, je že zapisano. V Sirahovi knjigi 42,24 piše: "Vse stvari so po dvoje, druga drugi ustrezajo in nobene ni ustvaril nepopolne. Ena stvar podpira (v drugem prevodu utrjuje, op. a.) dobre lastnosti druge." Ti dve vrstici jemljem kot definicijo dobrega.

Kaj je torej popolno?
V Svetem pismu je velikokrat omenjena popolnost, nepopolnost pa le tu. Po definiciji je vse popolno, nič pa ni idealno. Ideja namreč izvira iz mene. To, kar si predstavljam, da bi drugi moral početi, da bo najin odnos lep in dober, je le moja predstava oziroma Sarina o meni.

Vsak odnos je popoln, ko dva povezuje ljubezen. Ljubezen pa je Bog. Najin odnos je lestev, po kateri se vsak s svoje strani vzpenjava do Boga. V Družini in Življenju (DiŽ) pravimo, da bolj ko se vzpenjaš navzgor, bližje si drugemu.

Zadnjič je sin rekel, da je prav vesel, ker njegova mama ni taka, kot je njegov oče. In da bi bila katastrofa, če bi bil njegov oče tak, kot je mama. Začutil sem, da je prav lepo, da sva si s Saro tako različna. Nekateri pravijo, da je lepota uresničena ljubezen. Ta ovije, drži in naredi duhovno eno.

In ob slabših dnevih?
Če bi čas razdelili na manjše enote, obstajajo takšne, ko je prisotna popolna ljubezen, in druge, ko je ni. Dober odnos je v tem, da naju čim dlje veže popolna ljubezen.

V dobrem odnosu ni težko v nekem trenutku biti tudi brez popolne Božje ljubezni, a prizadevamo si, da je takih trenutkov čim manj. Ko pa pridejo, se trudiš biti spoštljiv, razumevajoč in prisluhniti. V DiŽ-u pravimo, da nisva skupaj zato, da bi bila srečna, ampak da postajava sveta.

Odnos je produkt, posledica dveh srečnih ljudi. Ko prideta skupaj dva, ki sta zakoreninjena v Bogu z zavedanjem o smislu življenja, se odnos rodi sam od sebe. Če delaš na odnosu, začni najprej delati na sebi.

V dobrem odnosu ednino nadomesti dvojina, "jaz" nadomesti "midva". Takrat prihajaš domov z veseljem. Kjerkoli si, komaj čakaš, da boš srečal drugega. To je polje, ko počasi že ne veš, kaj sem jaz in kaj si ti, ampak občasno že lahko govoriš v dvojini. Utrjujeva dobre lastnosti drugega. Spodbujava tisto, česar smo vsi ljudje sposobni – delati, kar je dobro in prav.

Že razrednik nas je vprašal, ali je bolj pomembno ljubiti ali biti ljubljen. Pomembnejše je ljubiti, čeprav je težje. Raje si ljubljen. Bolj pa izpolnjuje to, da ljubiš. Dober odnos se začne pri meni.

Sara že nekaj časa ne more govoriti, a pravi, da vaju je to le še bolj povezalo. Kako vama to uspeva?
Ko sem prihajal v studio, so na Prešernovem trgu rezali lanske mladike z dreves. Mislil sem si, ali morda ni škoda rezati nečesa, kar bi raslo. A sklepam, da bo pognalo nekaj novega. Če nekaj odrežeš, požene nekaj drugačnega. Velikokrat smo navezani na to, kar nam daje občutek gotovosti. Za vsako ceno želimo obdržati to, kar je. Kar imam, poznam. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak strah. Sprememb nas je strah. Sploh tistih, ki po našem občutku vodijo na slabše.

Sara ima diagnozo multiple skleroze že 12 let. Junija 2017 pa je izgubila še glas. Zarezati so ji morali nižje v grlu, da lahko diha, tudi sposobnost hranjenja je bila tako izgubljena.

Na kaj sta se osredotočila?
Spomnim se, kako so nekoč ljudje na morje odhajali v prevoznih sredstvih, ki so jih imeli na voljo. Fičkih, fiatih in podobno. S sabo so odpeljali, kolikor so pač lahko. Danes pa vozimo kubične metre stvari. Ko jih potrebujemo, jih sploh ne najdemo. Vsega je preveč. Bistvene reči so prekrite z balastom.

Govor je pomembno sredstvo komunikacije. Hkrati pa lahko preveč besed prekrije bistvo. Začneš živeti površno in površinsko. Sarin rez je pomenil pomlajevanje. Vsaka rastlina, ki rodi, mora biti obrezana. Najina komunikacija je iz razkošja besed in mašil prešla na bistveno. Sara piše s težavo, kako stvar zašepeta, da lahko preberemo z ustnic. Da nekaj sporoči, vloži veliko energije.

A tudi skregava se brez besed. Absolutno. Z mimiko, mrkim pogledom, iskro v očeh, a ne tisto dobrodušno. Da, tudi brez odvečnih besed znamo pošiljati drug drugemu ogenj. :)

Kako je potekal proces sprejemanja njene diagnoze in zmanjšanih zmožnosti delovanja?
Ko se ti nekaj slabega zgodi, najprej sledi zanikanje. Ko ugotoviš, da ne moreš zanikati izgube, privre iz tebe jeza. Vsako žalovanje gre preko jeze. Tej sledi malodušje. Četrti korak je sprejetje novega stanja. Ta krog sva morala prehoditi. Leta 2011, ob diagnozi, sem jaz prvi jokal. Da sem videl prve njene solze, je Sara potrebovala šest ali sedem let. Tudi v tem sva si različna. Vsaka stvar se razvija. Vse se oblikuje, kot je prav.

A ne smeš ostati v zanikanju, jezi, ne smeš se parkirati v malodušju. V vsakem od teh stanj imaš pravico postanka, moraš pa vedeti, da tam ni cilj. Človek se vsega navadi, čeprav mu to ni všeč.

Na Radiu Ognjišče sem slišal misel, ki jo je zapisal Ciril Kosmač: "Pelin je grenak, žajbelj je grenak, encijan je grenak, rutica je grenka, brinje je grenko. Vse, kar ima kaj zdravja in moči v sebi, je grenko. In tudi življenje, ki je kaj vredno, je grenko."

Iz grenkobe pride neka sladkost. Prek smrti na križu pride vstajenje. Ne moreš preskočiti velikega petka. Mi bi kar pristali v veliko noč. Križ ni tisti, ki te potolče, pokoplje, zasuje, vzame smisel življenja. Ravno obratno, tam se smisel zares pojavi. Brez trpljenja marsikdo izgubi smisel življenja.

Ni vprašanje, ali bodo preizkušnje prišle, temveč ko bodo prišle, ali jih bom lahko osmislil. Midva s Saro to še vedno počneva. Nisva še na cilju. Vse, kar je živo, raste. Tudi pri naju so še vedno trenutki jeze in malodušja. Bog daje, odpira poti naprej, temu je treba slediti.

Se še vedno kdaj vprašata: zakaj prav midva, prav Sara?
Ne kljub bolezni, ampak zaradi bolezni sva hvaležna, da je to doletelo prav naju. Vprašanje, kako bi deloval najin odnos v oceanu vseh stvari, ki jih zdrav človek zmore, če bi bilo drugače. Hitro se lahko znajdeš brez sidra in jadra. Zaradi vsakodnevne rutine pravi smisel življenja vse bolj zvodeneva. Milost padca s konja (kot pri apostolu Pavlu, op. a.) dojemam kot podaljšan trenutek spreobrnjenja. V nasprotnem primeru bi "zabluzila".

Preizkušnja ni le utrdila najinega odnosa, ampak izpolnila smisel. Sveča, ki gori, izgineva. Dva sta skupaj zato, da takrat, ko padaš, lahko ujameš drugega. To je človeški, čisto fizični stik, ki ti pove, da si ljubljen. Na ta način nas tudi Bog objema.

Ustaviva se za hip pri glagolu "zabluzila". Bi predenj postavili besedo "morda"? Verjamem, da sta temelje že prej postavila na skalo. Ste prepričani, da zakon brez te preizkušnje ne bi šel v pravo smer?
Za pravi odgovor bi morali imeti še enega Bojana in še eno Saro, ki bi živela drugače. :) Ko pridejo otroci, začneš kariero, vse več zadolžitev je, vse bolj obremenjen si, oddaljuješ se. Rože ne zalivaš, četudi ima vse dele. Tako se začne sušiti, kot odnos. Komunikacija in intimnost sta vlaga, ki jo potrebujemo. Kot bi se zaprl pred svetom; (p)ostaneva le midva. Sari večkrat rečem, da je ona vse, kar jaz imam.

Pozabljamo na to, da smo sprejeti, vredni, ljubljeni tudi zunaj odnosa, ki je najin temelj. Da, temelje sva postavila, zato bi lahko dodal besedico "morda", ampak imam občutek, da niso bili dovolj močni. Bolezen jih je bolj zasidrala in okrepila. Osnovni temelj je Bog. Z Bogom je težko, četudi si zasidran v njem. Brez Boga pa je nemogoče. Zato občudujem deklarirane ateiste, ki jim uspeva imeti dober in izpolnjujoč odnos. Brez sidra Boga bi me premetavalo sredi morja.

Malo bova preobrnila pregovor, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska. Sara je izjemno uspešna odvetnica in priljubljena predavateljica. Potem torej drži tudi obratno od navedenega v reku?
Kaj je uspeh? Jaz pravim, da sem poročen z raketo. Lahko se je primeš in se poskusiš obdržati na njej, a ko požene motorje, v trenutku padeš dol. Če bi bila midva vlakovna kompozicija, bi bila ona lokomotiva, jaz pa zadnji vagon, ki zavira. Kaj bi se zgodilo, če ne bi zaviral te neverjetne življenjske energije, ki je je Sara deležna?

To ni delo človeških rok. Sem torej nekakšen kopilot, nekdo iz ozadja. Živiva odnos, v katerem sva oba samostojna. Drug drugemu delava prostor, da lahko vsak goji svoje dobre lastnosti. Sara je v tem odlična. Jaz sem bolj počasen, preudaren, odzovem se z zamikom. Kdaj je tudi to dobro. Ona požene lokomotivo, ko je to potrebno. Jaz pa kdaj z zamikom sprejmem kako odločitev, nato pa se izkaže, da je bila za oba dobra.

Kako se obdržite na raketi?
Nisem sposoben. Ko pristane, se znova približam. Ko Sara leti, je nedosegljiva. Rada ima svoj poklic. Iz odvetništva se vse boj premika v mediatorstvo, kjer je zelo uspešna na področju družine. Kjer pridejo pari ob ločitvi, gre za skrbništvo, delitev premoženja in podobno. Ko vidijo mediatorko, ki ne hodi in ne govori, velikokrat sprevidijo svojo zmoto. Včasih se par vpraša: kaj sploh počneva tukaj? Nehajva se prepirati. Hvaležna sva za vse, kar sva imela. Poslanstvo pomagati ljudem je vse bolj izrazito. Poznavanje pravil in zakonov lahko uporabi v korist mnogih.