Neka redovnica mi je pripovedovala: “V kapeli pri skupni molitvi sva redno sedeli skupaj s sestro, ki je običajno med molitvijo zaspala. Zgražala sem se in jo obsojala, kako vendar more kar zaspati; včasih sem se tudi zbala za njeno vero. Zato sem jo z roko učinkovito prebujala in še s pogledom sem ji pokazala, naj tega ne počne.
A ni nič pomagalo. Tudi to ne, ko sem ji kdaj zunaj kapele ostro povedala. Celo na predstojnico sem se obrnila. A nobenega napredka. Potem pa, ko sem o tem premišljevala v molitvi, sem dobila Jezusov odgovor: ‘Če se ona ne more spremeniti, se ti spremeni.’ Razumela sem: naj jo sprejmem takšno, kot ona je. In od tedaj je v mojem srcu mir in ljubezen do sestre; ji tudi privoščim, ko zakinka.”
Pravila in cilj
Ta redovnica je vestno izpolnjevala pravila glede molitve. Pravila so dobra in potrebna. Jezusov odgovor pa ji je pokazal njegovo hierarhijo vrednot. Izpolnjevanje pravil glede molitve ni dovolj in ne vodi avtomatsko k cilju, je samo pomoč na poti. Za cilj gre: za odprtost Bogu in izročanje njemu, za medsebojno dobroto in občestvenost. Ta redovnica je to lepo izkusila.
Jezus govori o pravičnosti farizejev, ki ni dovolj. Farizeji so zelo natančno izpolnjevali religiozne in druge predpise, zapovedi in prepovedi. Tako so se zagledali v predpise in njih izpolnjevanje (pa tudi v nastajanje vedno novih), da so izgubili njihov globinski smisel in cilj. Ujeli so se v past: ko so jih izpolnili, so bili prepričani, da so že na cilju.
Jezus pove učencem o večji pravičnosti. Ne gre za večjo pravičnost v smislu bolj doslednega izpolnjevanja predpisov. Pač pa gre za drug nivo pravičnosti. Ne pred predpisi, pač pa pred Božjo ljubeznijo. Jožef je poznal tákšno drugo pravičnost (Mt 1,19).
Jezus torej ni zavrgel postave, pač pa je rekel: pojdite globlje, poglejte na cilj in spoznajte smisel postave.
Vse se začne v srcu
Za primer Jezus daje prepoved: Ne ubijaj! (in podobno Ne prešuštvuj!). Ne gre le za raven predpisa, saj je ta prepoved bolj bogata in globlja kot fizično dejanje. Zlo je na delu že mnogo prej. Nekaj človeka in njegovega življenja ubijemo že tedaj, ko kuhamo jezo nanj ter ga zavračamo. Jezus pokaže, da je treba preiti od nivoja dejanja na nivo srca.
Za srce gre, tam se vse začenja. Kristus prihaja, da očisti naše srce, in tedaj je vse drugo zares spremenjeno. Če srce ostane pri starem, sicer z voljo morda reguliramo zlo, a s tem zlo še ni odpravljeno. Odpravljeno je šele, ko pride Odrešenik in gre tako daleč v ljubeči daritvi, da nas njegova ljubezen do dna srca umije zla.
Kje Jezus mene vabi, naj grem globlje od pravičniškosti?
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 6.
