Papež Frančišek je 19. januarja 2023 potrdil razglasitev odlokov o priznanju junaških kreposti štirih Italijanov in dveh Špancev, ki jih zdaj lahko imenujemo častitljivi. Med njimi je mlado dekle po imenu Bertilla Antoniazzi, ki je z vero in darovanjem v svojem kratkem življenju veliko pretrpela.
Bertilla Antoniazzi (1944–1964) se je rodila v italijanski Benečiji kot hči kmetov in predzadnja od devetih otrok. Pri devetih letih je zbolela za revmatičnim endokarditisom, zaradi česar ni mogla obiskovati šole.
Z boleznijo se je soočala izjemno pogumno, izmenično je preživljala daljša obdobja v bolnišnici in nato v domači oskrbi, ob tem pa si je zadala nalogo, da bo tolažila trpeče in da bo svoje trpljenje načrtno darovala Kristusu za splošne namene.
Umrla je v starosti 20 let, vendar je v svojem kratkem življenju z neustrašnim pogumom, veseljem do življenja in željo po posredovanju za druge pustila močan pečat v svoji okolici.
Pri osmih letih je Bertilla Antoniazzi zbolela za gripo, ki ji je sledila črevesna okužba. Takoj ko je ozdravela, so jo začele pestiti hude bolečine v sklepih, nato pa še velike težave z dihanjem. Diagnoza je bila neusmiljena: šlo je za revmatični endokarditis, bolezen srca, zaradi katere je težko dihala in je izgubila vso moč, tako da je morala večino dneva preležati v postelji.
Z leti je morala vedno več časa preživeti v bolnišnici. Toda mlada Bertilla se je odločila, da bo svojo bolezen raje prenašala in jo “uporabila” – v beležnico, ki jo je hranila od prve hospitalizacije avgusta 1953, je iz dneva v dan natančno zapisovala, za koga je darovala svoje trpljenje. Njena želja po priprošnji je bila usmerjena predvsem v njene bližnje, zlasti v mlajšega brata Egidija, ki je zaradi zdravljenja izgubil sluh in sposobnost govora. Takrat je bila stara komaj devet let.
Njen “poklic” bolnice: molitev in tolažba
Pri 13 letih je njena želja po priprošnji že dobila univerzalno razsežnost: ob ponedeljkih je molila za duše v vicah, ob torkih za misijonarje in neverne, ob sredah za spreobrnjenje umirajočih grešnikov, ob četrtkih za duhovnike, ob petkih za zadoščenje za grehe proti Srcu Jezusovemu, ob sobotah za spreobrnjenje ubogih grešnikov in ob nedeljah za spreobrnjenje Rusije.
Pri 15 se je Bertilla pridružila Centru za prostovoljce trpljenja, ki ga je ustanovil bl. Luigi Novarese. Odkrila je poln pomen in vrednost svojega bivanja, ki se je v očeh sveta morda zdelo “ubogo”, “usmiljenja vredno” ali “nekoristno”, ki pa je, živeto v povezanosti s Kristusom, postalo “nenehna molitev”.
Člani njene družine so jo pogosto slišali šepetati: “Vse zaradi Božje ljubezni.” Sprva temu stavku niso pripisovali posebnega pomena, saj so mislili, da ga ponavlja, da bi si vlila pogum. V resnici pa je bilo to, da je delala vse in darovala vse iz ljubezni do Boga, zanjo resnična poklicanost.
Bertilla je neutrudno molila, obenem pa je spletla zelo globoke vezi z ljudmi okoli sebe, predvsem z drugimi bolniki v bolnišnici, s katerimi si je intenzivno dopisovala. Zbližala se je tudi s svojim bratrancem Aldom, ki je imel multiplo sklerozo, in v enem od svojih pisem ga je pozvala, naj svoje trpljenje izroči Jezusu: “Spodbujam te, da ne spustiš niti trenutka svojega trpljenja, ne da bi ga izročil v Jezusove roke. Videl boš, da ti bo nudil vso pomoč, ki jo potrebuješ.”
“Bolezen” je bila neke vrste poklicanost, ki jo je sprejela s takšno strastjo, da ji je puščala le malo oddiha. “Nikoli se nisem trudila, da bi se vprašala, ali sem poklicana postati redovnica, ker je moj poklic, da sem bolna, in nimam časa premišljevati o ničemer drugem,” je odgovorila svojemu župniku očetu Antoniu Rizzi, ko jo je vprašal, ali namerava postati redovnica, ko bo ozdravela. Takrat je bila stara 19 let.
Njena prošnja v Lurdu: raje svetost kot ozdravljenje
Jeseni leta 1963 so ji zdravniki končno dali soglasje, da poroma v Lurd. Na Bertillino veliko presenečenje ji srce med romanjem ni povzročalo nobenih težav, zato se je z molitvijo k Mariji in s sodelovanjem pri različnih slovesnostih napolnila s tolažbo.
Dan po vrnitvi domov je pisala svoji sestri: “Po resnici ti povem, draga sestra, srečna sem, da sem lahko malo trpela za Jezusa, za spreobrnjenje grešnikov, in prepričana sem, da bom z Marijino pomočjo, ki je tako dobra, nekoč postala svetnica, kot sem jo prosila ob vznožju votline.”
Papeževo priznanje njenih junaških kreposti – prvi korak v postopku priznavanja svetosti – nakazuje, da jo je Devica Marija uslišala.
22. oktobra 1964 je Bog Bertillo v bolnišnici v Vicenzi poklical domov, v nebesa. 50 let pozneje, 8. februarja 2014, je na istem kraju škof Vicenze Beniamino Pizziol odprl škofijski postopek za preiskavo junaških kreposti Bertille Antoniazzi. V škofiji so zbrali številna pričevanja, ki so poročala o izjemnih milostih, pripisanih priprošnji mladega dekleta.
Najbolj presenetljiv primer je ozdravljenje Lorene Vone, deklice iz Crotoneja v Kalabriji, ki je po prezgodnjem rojstvu čudežno ozdravela. Bertillina sestra Rita, ki je pozneje postala s. Pialuigia, je otrokovim staršem predlagala, naj se obrnejo na Bertillino priprošnjo.
Molitev za kanonizacijo Bertille Antoniazzi
Gospod Jezus,
Božji služabnici Bertilli Antoniazzi si omogočil, da je od otroštva doživljala skrivnost trpljenja in jo delila s teboj ter tako svojo bolniško posteljo spremenila v kraj spodbude in upanja za bolnike, za zdravniško ekipo in člane svoje družine.
Po njeni priprošnji molimo za vse, ki trpijo v telesu in duhu. Navdihni v njihovih srcih isto željo po Bogu, ki je Bertilli dajala moč, da nikogar od njih ne bi zdrobila teža križa in da bi bolezen postala posebna priložnost za pričevanje Božje ljubezni.
Po svoji volji nam po Bertillini priprošnji podeli milost, za katero te prosimo v upanju, da bo kmalu sprejeta v občestvo svetih.
Amen.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
