Strokovnjaki opozarjajo, da je čas pred zasloni škodljiv za razvoj otrokovih možganov. Dr. Vesna V. Godina je v oddaji za neodvisen.tv povedala: “Risanke so s svojimi intenzivni barvami, zvoki in dogajanjem dražljajsko tako zanimive, da otrokovo pozornost priklenejo nase za problematično dolgo.”
Verjetno vsi starši vemo, kako blagodejno se otrok umiri ob gledanju televizije. Včasih je težko najti drugačno rešitev. Razumljivo je, da tudi nimamo vedno časa, da bi k zaslonu sedli skupaj z otroki. A redna uporaba risank namesto varuške je problematična, predvsem pa je časa, preživetega pred televizijo, hitro preveč.
V isti oddaji psihoterapevt Miha Kramli razloži, da se nevroni otrok, ki redno gledajo risanke z glasnimi, cvilečimi glasovi, intenzivnimi barvami in hitrim dogajanjem, povezujejo hitreje in intenzivneje. “Taki otroci bodo bolj vznemirjeni in se bodo hitreje razburili. Zato je pomembno, da starši ustvarimo higieno odnosa do nove tehnologije že od samega rojstva otroka.”
Otroci so bitja konkretne izkušnje, ne morejo se učiti z ekranov. Risanke jim ne morejo nadomestiti socialnih stikov. Med gledanjem televizije ni okušanja, tipanja, vonja ali dotikanja. Vsi dražljaji pridejo skozi oči in ušesa. Ponudimo jim to vsaj ob ali po ogledu. Da nam pripovedujejo o tem, kaj so videli. Da se po teh intenzivnih vtisih z otrokom povezujemo.
Skupaj preživeti čas
Najkoristnejši del skupnega gledanja televizije je skupaj preživeti čas. Otrok vam lahko sede v naročje, lahko se skupaj zleknete na kavč ali le od časa do časa razkuštrate njegove lase. Vsebina na zaslonu bo nekaj, kar ste skupaj doživeli.
Vse to lahko pozneje skupaj podoživljate. Nekateri otroci, sploh manjši, bodo sami od sebe govorili o videnem, obnavljali prizore, ki so jim bili še posebej všeč ali so jim le najbolj ostali v spominu. Nekatere otroke je o njihovem doživljanju videnega treba vprašati, jih podrezati, da kaj podelijo. Z obujanjem odlomkov, ki so bili zanje strašljivi, pa tudi predelujejo svoj strah, saj ugotavljajo, da se je na koncu vse dobro izšlo.
A prav tu nastopi najbolj pomembna vloga staršev – da videno otroku v pogovoru ovrednotimo.
Na spletni strani Common sense so objavljeni tudi uporabni članki. Eden izmed njih staršem predlaga nekaj iztočnic, kako načeti pogovor o filmih in risankah z otrokom.
Najpreprostejši je, da z vprašanji preverimo njegovo razumevanje (lahko že med samim ogledom). Kdo je to? Kaj misliš, da počne? Koliko balonov ima deklica? Tega so sposobni že otroci od 2. do 4. leta.
Otroci od 5. in 8. leta začnejo opažati vzroke in posledice, zato so zanje koristna vprašanja vživljanja: So liki našli dobro rešitev? Kako bi se ti odzval v takšnih okoliščinah? Od 9. do 11. leta postanejo pozorni na prikazovanje odnosov. Lahko jih vprašate o posledicah ravnanja likov, zakaj se nekateri razumejo in drugi ne. Koristno je, če jih spodbudite k razmisleku, kakšno sporočilo želi vsebina prenesti gledalcem.
Najboljši način pogovora o videnih vsebinah pa je, da se enostavno odzovemo na otrokove komentarje in pogovor vodimo od tam. Morda se bo pogovorov o videnem tako navadil, da jih bo pozneje iskal in spodbudil sam. Še celo ko bo prišel v puberteto (in čeprav bo to poskušal skriti), mu bo všeč, če bo njihov starš vsaj okvirno poznal like iz njihovega najljubšega filma ali serije.
Če vas bo poskušal šokirati s provokativnim izborom vsebine, ki bi jo gledal z vami, ga vi lahko nazaj šokirate z neposrednimi vprašanji: Poznaš koga, ki se vede tako/to počne? Kaj na tem liku ti je tako privlačno? In za resničnostne šove: Ločiš zaigrano in resnično vedenje? Kakšno korist imajo nastopajoči od tega, da se vedejo tako?
Starši moramo otroka pripraviti na življenje. Ne moremo predpostavljati, da bo to namesto nas opravila televizija. Prijetne pogovore o videnem vam želim!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
