Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 15. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Ukrajinska družina v Sloveniji: Tu smo našli nov dom

Ukrainian family in Slovenia

URŠKA KOLENC | ALETEIA

Urška Kolenc - objavljeno 24/02/23

"Pomembno je, da smo skupaj"

Mineva eno leto, odkar se je začela vojna v Ukrajini in ji kar ni videti konca. O grozljivi situaciji v domovini je za Aleteio spregovorila ukrajinska tričlanska mlada družina, ki je septembra prišla v Slovenijo. Par se ne želi izpostavljati z imenoma, zato smo njuni identiteti za potrebe intervjuja spremenili.

Igor in Svetlana sta se spoznala na spletu. Skupaj sta sedem let in imata sina, ki obiskuje prvi razred. Imeli so majhno stanovanje v bloku v mestu Shakhtarsk v Donecku. Njuni starši živijo nekaj deset kilometrov stran v okolici mesta, imajo hišo.

Nekoč svetla prihodnost, danes pa …

Doneck opisujeta kot nekoč cvetoče mesto. “Doneck je bil nekoč lepo milijonsko mesto, bogato s stolpnicami, novimi stanovanji, številnimi fakultetami. Dobro je bilo poskrbljeno za otroke, gradili so nove vrtce. Imeli smo delo. Ob nogometnem prvenstvu (leta 2012, ki je potekalo v nekaterih poljskih ter ukrajinskih mestih Kijev, Doneck, Harkov in Lvov, op. a.) so zgradili nov nogometni stadion v Donbasu in letališče. Dve leti smo lepo, dobro živeli, potovali. Nato se je vse spremenilo.”

Oba sogovornika sta visoko izobražena. Svetlana je kot ekonomistka delala na banki na področju kreditov, Igor pa je športni pedagog in je nekaj let poučeval športno vzgojo.

Ukrainian family in Slovenia

Že nekaj let zaostrene razmere

Nemiri med Ukrajino in Rusijo so se na območjih Donecka in Luganska (gre za ozemlje v velikosti Slovenije) začeli že leta 2014. Julija so v mestu zaznali prisotnost vojakov in tankov, zračni prostor pa so začela preletavati letala. Igor in Svetlana sta skupaj z njenimi starši odšla živet k njegovim staršem v hišo. Bili so brez elektrike in vode, trgovine so bile zaprte, na ulicah so jih nadzirali vojaki.

Igor je dobil službo v rudniku, kjer so kopali črni premog za elektriko, ki so jo izvažali na Madžarsko. “Plača je bila dobra, imel sem dva dopusta na leto po 30 dni. Služba v rudniku za zdravje ni dobra, dela se en kilometer pod zemljo. Zaradi zahtevnih razmer se lahko po 15 letih upokojiš. Potreboval bi še pet let, a se je zgodila vojna.” Poleg tega je ob popoldnevih služil denar z delom v gozdu. 

24. februar 2022

Januarja 2022 so se začele razmere vedno bolj zaostrovati. Veliko mladih, ki so imeli denar, je začelo odhajati z obleganega območja. Na prehodih, ki so jih postavili, se je vila nepopisna gneča avtomobilov. “Moj brat in njegova sestra sta z družinama odšla v Kijev. Starši so se odločili ostati doma. Tam je ostalo malo prijateljev,” pripoveduje Svetlana.

24. februarja je Rusija napadla ozemlje Ukrajine. Padale so rakete, v mesto je začelo vpadati vedno več vojakov. Le nekaj kilometrov stran od stanovanja so napadli skladišče z orožjem, ki je eksplodiralo. Ena od raket je priletela v vrtec in ubila sedemletno deklico, sinovo prijateljico.

Pustili vse in odšli na pot

Par se je odločil, da tudi oni odidejo. Zavedala sta se, da Igorja ne bodo spustili čez mejo, saj ukrajinski moški med 18. in 60. letom niso smeli zapustiti države, temveč so bili vpoklicani v boj. Izkoristil je nastalo korupcijo v policiji in plačal, da so mu dovolili čez mejo. “Sedli smo v avto z dvema vrečkama stvari. Potovali smo sedem dni čez Rusijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Češko, Avstrijo in prišli v Slovenijo.”

Sogovornika obujata nekatere trpke spomine na potovanje. Zaradi ukrajinskih potnih listov v Rusiji niso dobili prenočišča in so tri noči spali v avtu. Prijatelji so jih posvarili, da jih lahko na meji z Latvijo zavrne ruska varnostna služba (FSB), zato so se peljali do meje z Estonijo, kjer so jih spustili naprej. V Evropi so brez težav dobili tudi namestitev. Po priporočilih ukrajinskih prijateljev, ki so sprva zatočišče našli v Italiji, sta Igor in Svetlana s sinom prišla v Slovenijo.

Ukrainian family in Slovenia

“V Ukrajini ni prihodnosti”

“Odločitev, da zapustimo Ukrajino in gremo boljšim razmeram naproti, ni bila težka. V Ukrajini danes ni prihodnosti. V Sloveniji nam je super. Ko smo prišli sem, smo si resnično oddahnili. Tu imamo mir. Predvsem za otroka bi bilo danes v Ukrajini težko. Ni ne elektrike ne vode, vsak dan tulijo sirene, vrtec imajo v zaklonišču še danes. Ljudje nimajo hrane, ostali so brez služb, kar se bo poznalo tudi v prihodnje.”

S starši, ki Ukrajine ne želijo zapustiti, se redno slišijo po Skypu. “Včasih pri njih internet ne dela. 70 kilometrov so oddaljeni od fronte, dan in noč poslušajo rakete. Skrbi nas zanje.”

Menita, da bosta Doneck in Lugansk sčasoma najverjetneje postala rusko ozemlje. “To je politika. Kar je danes tam ostalo ljudi, so na strani Rusije. Veliko je upokojencev, ki so bili nekoč še del skupnosti Sovjetske zveze.”

Hvaležna vsem, ki so jih sprejeli

Med pogovorom večkrat izrazita neizmerno hvaležnost za ljudi v Sloveniji, ki jim nesebično pomagajo. “Ljudje tukaj so prijazni, veliko nam pomagajo. Slovenija sem nam zdi čudovita, želimo ostati tukaj. Postala je naš dom.”

Trenutno imata veliko dela z urejanjem dokumentacije, poleg tega pa se intenzivno učita slovenščine. Priznavata, da je jezik težek, a imata veliko motivacije, da se ga naučita. “Želiva se pogovarjati slovensko.” Nato si bosta poiskala tudi službi.

“Sama sva si veliko prizadevala in bila aktivna, da smo lahko tukaj. Obrnili smo se na Rdeči križ in DRPD (Društvo za razvijanje prostovoljnega dela, op, a.). Pomagajo nam pri učenju slovenščine, dobivamo materialno pomoč. Tukajšnji ljudje nam zelo pomagajo tudi s psihološkega vidika, opogumljajo nas in moralno držijo pokonci.”

V pogovor se za nekaj trenutkov vključi tudi njun sin. Ponosno pokaže meč, na njem pa ukrajinsko zastavo. Pravi, da se kot prvošolec v šoli počuti dobro, navaja se na jezik. Njegov oče doda, da se “s sošolci dobro razume in ima dodatno pomoč pri učenju slovenščine. Igra nogomet, obiskuje judo. Vabijo ga na rojstne dneve.”

Za življenje ne potrebujejo veliko, navajeni so skromnosti. “Pomembno je, da smo skupaj. Hodimo v gozd, sosedje nas poznajo, vsak dan se obiščemo, spijemo kavo ali čaj.” Veselijo se toplejših dni, ko bodo raziskali še kakšen kotiček Slovenije, ki je postala njihov novi dom. “Kot prvo si želimo zdravja za vse ljudi. Ko je zdrava glava, bo tudi mir, nezdrava glava pa ne obeta miru.”

Tags:
pričevanjeUkrajina
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.