Njena zgodba spominja na kakšno zgodbo pisatelja Edgarja Allana Poeja: bila je živa, a za okolico mrtva oz. tik pred smrtjo. Zdravniki so menili, da je napočil čas, da izklopijo naprave, ki jo ohranjajo pri življenju. To je neverjetna zgodba Angèle Lieby, ki je napisala knjigo in zatrjuje: “Življenje je dar.”
Rešila jo je solza, zato je svojo knjigo, ki jo je napisala v sodelovanju z novinarjem Hervéjem de Chalendarjem in je bila v Franciji prodana v več kot 200.000 izvodih, naslovila Rešila me je solza.
Zgodba se začne 13. julija 2009, ko je Angèle Lieby, 57-letna delavka, prišla v bolnišnico v Strasbourgu zaradi hude migrene. Ko se je pogovarjala z zdravniki, se ni počutila dobro, težko je govorila in dihala, izgubila je zavest. Zdravniki so se odločili, da jo bodo intubirali in dali v farmakološko komo, iz katere naj se po njihovem poznejšem mnenju ne bi več zbudila.
Dejansko pa je Angèle lahko slišala vse, le ni mogla videti. Okrog nje so bili tema in obupani družinski člani, mož Ray in hči Cathy, ki je že bila mama dveh hčera. Angèle je dojela, da je odvisna od naprav in da zdravniki nimajo upanja v njeno okrevanje.
Po treh dneh kome, ko se je njeno telesno stanje slabšalo, je 17. julija eden od zdravnikov, ki mu je sama ironično dala vzdevek “Čuteči zdravnik”, njenemu možu svetoval, naj najame mesto zanjo na pokopališču in kontaktira pogrebno podjetje. Angèla je vse to slišala. Poskušala je kričati, a njen glas je bil nem.
Zavedala se je, da jo mož drži za roko, a ni imela moči, da bi mu dala kakšen signal. Zavedala se je in čutila je bolečino, ko so jo zdravniki uščipnili, a tega ni mogla pokazati. V knjigi pripoveduje: “To, kar čutim, se ne sklada s tem, kar kažem.”
Mož je zavrnil nasvet zdravnikov, da bi jo odklopili od naprav, medtem pa je Angèle, za vse nema, molila očenaš. In tako se je zgodil čudež. 25. julija, na dan njune obletnice poroke, je v sobo vstopila hči Cathy in ji povedala, da pričakuje tretjega otroka.
Njena želja je bila, da bi ga njena mama, torej babica, lahko videla. Takrat je iz oči ženske, ki je bila “v komi”, pritekla solza. Cathy je nemudoma obvestila zdravnike. Nato je Angèle premaknila mezinec in ugotovili so, da je v njej še življenje.
Končno so ji postavili pravilno diagnozo: Angèle je imela Bickerstaffov sindrom (redko vnetno nevrološko bolezen, op. prev.) in po dolgem in napornem zdravljenju je okrevala.
Njena knjiga izpostavlja pogled določenega dela zahodne kulture, po katerem se hitro znebijo življenja, “ki ni vredno zdravljenja”. “Sem edina ženska na svetu, ki je lahko videla predračun svojega pogreba,” se je nekoč pošalila Angèle. Obenem pa je dodala, da jo je rešila njena volja do življenja, pa tudi ljubezen njenih bližnjih in vera. Pojasnila je: “Veliko sem molila.”
Glede svojega primera je Angèle rekla, da upa, “da bo v poduk” in dodala, da je želela napisati knjigo, da “se te stvari ne bi več dogajale, tega nočem zadržati zase”. Angèle želi postati glasnica “živih kipov”, ljudi, ki so bolnišnicah, a jih ne slišimo. Njeno sporočilo je: “Svoje življenje živite v polnosti. Življenje je ogromen dar.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.
