Stavek, zaradi katerega lažje resnično ljubim svoje otroke

Naredila sem seznam težav, za katere bi morala poiskati rešitve. Nekatere stvari so me motile, zato sem opravila nekaj raziskav in pripravila izbor preverjenih strategij vrstnikov. Zbrala sem nekaj potrebščin, z zavedanjem, kakšne rezultate želim doseči. Glavni cilj sem razdelila na manjše vsakdanje naloge in bila sem prepričana, da bodo trije tedni dovolj – vendar sem kljub temu dodala še teden dni, za rezervo. Ob koncu dneva sem v mislih pregledala vse težave, ki so se pojavile, in določila načine, kako jih odpraviti.

Žal to ni bil nov projekt, ki sem se ga lotila v službi: ne, na ta način sem se lotila vzgoje svojih otrok!

Preberite še:Kaj je materinski čut in kako ga gojiti?

Opazila sem, da se pogosto znajdem v rutini, ko na svoje otroke gledam kot na projekte, ki jih je treba rešiti, in ne kot na ljudi, ki naj bi jih ljubila. In v tem je težava. Seveda ni nič narobe, če imamo cilje za svoje otroke. Toda namesto da bi videla njihovo individualnost in v njih uživala, sem zaznavala njihovo odstopanje od svojih načrtovanih rezultatov zanje in njihovo nezmožnost, da bi “vztrajali pri mojem programu”.

Moj program je vključeval odpravljanje njihovih vedenjskih težav, pa tudi življenje v razmeroma urejenem in umirjenem okolju ter skrb za lastne odnose, prostovoljno delo in druge obveznosti. Pravzaprav sem ugotovila, kako je moja osredinjenost na njihovo vedenje le način, da imam občutek, kako se z njimi povezujem in kako dobro jih vzgajam – toda to od mene ne zahteva, da bi jim kadarkoli čez dan posvetila vso svojo pozornost ali čas. Trenutke z njimi preživljam polovičarsko in raztreseno, da lahko napol opravim vse druge obveznosti s svojega seznama.

Preberite še:Materinska krivda – zakaj jo občutimo?

Vse to me je močno pretreslo, ko sem se nekega večera lotila izpraševanja vesti. Ugotovila sem, da sem zelo osredinjena na to, kako mi ne uspe na pravi način ljubiti prijateljev in neznancev, pri čemer sem se izrecno spraševala, zakaj v teh ljudeh ne zmorem videti in ljubiti Jezusa. Ko pa je šlo za to, na kakšen način ljubim svojo družino, sem vprašanje “Ali v njih vidim Jezusa?” preprosto spregledala. Seveda ga in morda jih ne ljubim na pravi način, toda saj niso tako zelo pomembni – njih vendar vidim vsak dan.

In potem me je prešinilo. Če moram videti Jezusa v naključnem neznancu v trgovini, potem ga moram zagotovo videti tudi v svojem možu in otrocih – še posebej zato, ker jih vidim vsak dan!

Preberite še:Mama štirih otrok in vplivnica: “Otroke vzgajava, da bodo postali odgovorni državljani in dobri kristjani”

Sveta nebesa, kako sem lahko to spregledala?

Možnost imam, da te ljudi ljubim na resnično pravi način. In vsak dan in vsako uro dobim priložnost, da se v svoji ljubezni do njih še poboljšam. En sam stavek, “Ali v njih vidiš Jezusa?”, mi je odtlej za vedno ostal v spominu.

Zbrala sem nasvete drugih ljudi o drobnih oprijemljivih načinih, kako naj se razveselim svojih otrok, kako naj uživam v njihovi edinstvenosti in jim pomagam, da se bodo počutili priznane in ljubljene. Ko poskušam izvajati nekatere ali kar vse izmed teh nasvetov v različnih trenutkih, mi to pomaga, da ne pozabim: “Ti si oseba in ne projekt,” ko jih resnično ljubim in v njih vidim Jezusa.

Preberite še:Starševske lekcije, ki jih prej ali slej usvojimo vsi starši

Z vami želim deliti, kaj počnem, če se starševstva tudi vi lotevate na ta način.

1Z veseljem jih pozdravim

Z vzkliki, kot so recimo: “Dobro jutro! Kako lepo te je videti!”

2Z njimi namensko preživim 10 neprekinjenih minut

Skupaj se lotimo kakšnega projekta in se pri tem pogovarjamo ali pa skupaj beremo ter med branjem razpravljamo o zgodbah ali ilustracijah.

3Še posebej, ko so majhni …

Z njimi počnem stvari, v katerih resnično uživam. Zavestno se odločim, da z njimi ne počnem stvari, ki mi niso pri srcu.

Preberite še:Starševska nemoč: “Ko bi ti vedel/a …”

4Vsaj enkrat na dan jih pohvalim za določeno dejanje

Zelo preprosto je kritizirati ali popravljati, zato se resnično potrudim, da jim vsak dan izrečem nekaj pohvalnega.

5Njihova imena kličem/izgovarjam z veseljem, ne z razočaranjem

Otroka ne pokličem po imenu samo takrat, ko ga grajam, temveč se potrudim, da njegovo ime z ljubeznijo uporabljam skozi ves dan.

6Vsak dan končam pozitivno

Vsakokrat poskrbim, da se dan lepo konča s prijetnim (in prijetno izpeljanim) obredom pred spanjem.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Preberite še:Bog jo je ozdravil depresije in ran nasilnega razmerja: “On je odgovor na človeške drame”

Preberite še:Mama hudo bolnega Ivana: “To ni konec sveta, to ni konec življenja”

Preberite še:“Živeti brez prijateljev je zelo žalostno, zahtevno in prazno”