Vprašanje bralke:
Imam dva sinova, stara 6 in 10 let. Z njunim očetom dve leti živimo ločeno. Otroka pri njem preživita dva vikenda na mesec, čez teden pa sta pri meni. Približno eno leto mi otroka pravita, da sta pri očiju skoraj ves čas pred zasloni, spat hodita po polnoči … Domov prihajata zadirčna, čez teden pa me “zmerjata”, da sem kruta, saj oči dovoli marsikaj, pri nas pa so glede zaslonov omejitve.
Nikakor nisem proti zaslonom, vendar pa me skrbi, da je to glavna dejavnost pri očetu. Hudo mi je tudi, da se z njima ne ukvarja. Z bivšim možem sem se o tem že večkrat poskušala pogovoriti, vendar je na pripombe zelo občutljiv in pravi, naj vsak skrbi za svojo vzgojo.
Jana
Odgovarja zakonska in družinska terapevtka Andreja Poljanec:
Draga mamica! Zelo mi je žal za opisano situacijo in predvsem za otroka. Boleče je odraščati ob očetu, ki zate ne kaže pravega zanimanja. Vse to opazovati pa je boleče tudi za vas. Vesela sem in prav ponosna, da se s tem ne želite sprijazniti. Glede na napisano imam občutek, da se bosta sama težko dogovorila; zdi se, da bivši mož z vami o vzgoji ne želi razpravljati, čeprav bi bilo to v dobro otrok.
Zato bi vam in otrokom zelo prav prišla pomoč strokovnjaka, saj je tako več možnosti, da se bodo zadeve uredile. Ker gre glede na opisano za očitno zanemarjanje mladoletnikov, je najbolje, da se obrnete na Center za socialno delo in prijavite težavo ter prosite za svetovalni pogovor skupaj z očetom vajinih otrok. Socialni delavec bo kot strokovnjak gospodu razložil njegove zakonske odgovornosti glede očetovstva, lahko se boste skupaj pogovorili o priporočilih strokovnjakov glede primernosti uporabe zaslonov za otroke.
Cilj takega ali več razgovorov je priprava načrta primerne uporabe zaslonov, s katerim se strinjata oba starša in se zavežeta k upoštevanju dogovora. Očete tak dogovor pogosto umiri, postavi tudi na realna tla, vidva lahko izboljšata starševstvo, otroci imajo za odraščanje bolj spodbudno okolje, vi pa se izognete nalepki “vedno pametuje, komplicira ipd.”.
Neredko očetje lažje sprejmejo nasvet od strokovnjaka kot od matere otrok, ki jo doživljajo z vso bolečino partnerskega odnosa. Kljub temu da je tak postopek čustveno zahteven, je v takih primerih nujen in se pogosto dobro izteče.
Dragoceno je, če imate koga od prijateljev ali sorodnikov, ki mu zaupate in se lahko z njim o tem še pogovorite, ob tem pa vse vas izročite Svetemu Duhu, da boste lahko postopek izpeljali mirno in dostojanstveno. Sr(e)čno!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
