Še en skok, pa bo (po starosti) drugi od bratov in sester najbolj skakalne družine v Sloveniji, Cene Prevc, odjadral med športne upokojence. Te dni je v Planici ambasador trajnosti na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju, zadnje dejanje njegove športne kariere pa se bo pod Poncami zgodilo 1. aprila.
Kaj potegne šestletnega mulca v smučarske skoke? Na to vprašanje je moral Cene zadnjega pol leta tolikokrat odgovoriti, da si je vmes ustvaril pravo predstavo: ko je oče starejšega brata Petra, ki je eno leto že skakal, vozil na treninge, Ceneta ni imel kam dati, pa ga je vzel s seboj.
“Tam sem videl, kako se skakalci po kuclju ‘dol mečejo’, bilo mi je fajn in sem atiju rekel, da bi tudi jaz to počel. Vpisal me je, veselje je ostalo in zraslo, potem pa sem se v tem obdržal,” pove Cene.
Za odskok v smučarske skoke je sicer starost od šest do osem let idealna, pozneje je vse težje, čeprav ni nikoli prepozno. Cene se prvega skoka ne spomni, prve tekme tudi ne, niti kdaj je prvič preletel stometrsko mejo. Med večjimi prelomnicami pa omeni tekmo, ko je bil kakih 10 let mlad: “Nisem hotel na 20-metrsko skakalnico, morda sem se je celo malo bal, doma smo se še prepirali glede tega, pa sta me starša brcnila v rit, da če sem se odločil za skoke, potem bom skakal. No, tri dni pozneje sem na tej skakalnici osvojil svoj prvi pokal.”
Kot v arkadnih igricah
Obrnilo se je 20 let kariere in po najuspešnejši sezoni, v kateri je osvojil olimpijsko kolajno in prvo posamično zmago v svetovnem pokalu, je športno javnost šokiral z napovedjo, da se ne gre več.
“Očitno bom šel skozi življenje podobno kot v arkadnih igricah, ki so mi bile v mladosti všeč – stalno si nekaj nadgrajeval ali izboljševal. Tako je z mano: stvar mi je zanimiva, dokler je še kaj mogoče popraviti, potem mi postane dolgočasna. V skokih je enako. Če bi vse, kar je dosegel Peter, jaz dosegel že pri 20 letih, bi že takrat zaključil,” poudari duhoviti 26-letnik.
Ne živi samo za šport, mu pa šport toliko pomeni, da mu je z veseljem namenil del življenja. A po pretekli sezoni je odkljukal toliko kljukic, da so postali drugi življenjski cilji pomembnejši.
Morebiti še kdaj?
Je dokaj prepričan, da se po uradnem slovesu na skakalnice ne bo vrnil, čeprav “nikoli ne reci nikoli, saj nikdar ne veš, kdaj se ti v glavi vse obrne”. Na finalu sezone v poletih v Planici želi nastopiti kot predskakalec in med serijami ekipne tekme in se posloviti tam, “kjer smo skakalci doma”, torej pod Poncami.
Že te dni pa je na SP v nordijskem smučanju zlasti ambasador trajnosti oziroma “tega, k čemur ves svet vse bolj stremi, če sploh želimo dolgoročno obstati kot človeštvo”. Poudarjal bo trajnostni vidik: od prihoda navijačev na prizorišče do rekvizitov, ki so narejeni tako, da bodo lahko še uporabljeni; da se navijačem omogoči ločevanje odpadkov, da se jih opozarja, naj kupijo toliko hrane, kot jo bodo pojedli.
Trenutno stric, kdaj pa oče?
“Je pa lepo, da jima namenim čas, ne pozabim nanju, največ pa mi pomeni, da vesta, kdo sem, in se me razveselita.” Pa Cene in njegova srčna izbranka Julija Patricija Novak že razmišljata tudi o svoji družini? “Ja. Toda če me danes kdo vpraša za otroke, ga vprašam nazaj: ali res želiš tako slabo za enega otroka, le poglej, kakšnega očeta bi imel,” doda v šali.
Oče in mama sta krščanske vrednote živela
“Večkrat pravim, da če vidiš smeti na tleh, lahko preklinjaš tistega, ki jih je vrgel, lahko pa si še toliko legenda in boljši od njega, da pobereš namesto njega in po(s)praviš za njim.”
Nekoč je v intervjuju dejal, da mu starši – mati Julijana in oče Božidar (Dare) – o vrednotah niso govorili, temveč so jih živeli. Predvsem sta vsem petim otrokom privzgojila, da moraš, če želiš v življenju kaj imeti, za to delati; da je nekaj normalnega, če ob šestih zjutraj vstaneš in se do devetih zvečer ne usedeš; da je denar zadnja stvar, potrebna za veselje. “Predvsem torej vrednote, kot so delavnost, družina, skromnost, dobrota do drugih.”
Ministrant še kot študent
Cene ne skriva, da je bil vzgojen v krščanskih vrednotah, ki se mu zdijo koristne za življenje in za slehernega človeka. Dolga leta je bil dejavno vpet v vsakdan župnije Selca, za kar “krivi” zlasti župnika Damjana Prošta, ki mu ostaja v lepem spominu kot župnik in človek. “Ko bo enkrat napočil čas za poroko, mi je vseeno, kje bo, samo da naju on poroči,” poudari Prevc, ki je bil dolgo ministrant, celo še v študentskih letih, kar mu je bilo v veselje. “Bolj zato, da je bilo med mašo kaj početi, pa še sedež sem imel rezerviran,” pove v smehu.
“Danes sem kristjan s svojimi prepričanji in pogledom na svet, vesel pa sem, da sem s tem zrasel. Zaradi nekaterih vrednot sem danes, kar sem, in želim ostati tak do konca življenja. Iskreno pa celo zavidam komu, ki ima še gorečo vero v Boga – da lahko na vse dobro ali vse slabo, kar se ti godi, vpliva neka višja sila. Sam se trudim iti skozi svet prek raziskovalnega spoznavanja. Imam prepričanja in določena ‘verjetja’, nimam pa verovanja v nekaj nadnaravnega, višjega,” iskreno prizna.
Strah ga je bilo višine
Večkrat ga vprašajo, ali ga je tam zgoraj kaj strah. “Ni me. Še vedno sem, bi kdo rekel, v zanikanju. Na skakalnici me ni bilo nikoli strah, je bilo pa verjetno kdaj prisotno strahospoštovanje, a v tem je velika razlika. Včasih sem imel strah pred višino, pred visokimi objekti, zanimivo pa je bilo, da sem bil na 15-metrskem drevesu, ki se je gugalo levo in desno, povsem sproščen, na 10-metrski zarjaveli železni konstrukciji pa kar malo nemiren.”
Največ, kar so Cenetu dali smučarski skoki, so vrednote: “Delavnost in borbenost. In izpopolnjevanje samega sebe. Da biti dober še ni dovolj; da biti odličen tudi še ni dovolj; da moraš biti najboljši.”
Električni pastir, modra frankinja, stand up
Pa prihodnost? Končal bi rad oba študija, elektrotehnike ter upravljanja podeželja in krajine, in postal, kot se rad pošali, “električni pastir”. Ob študiju se je preizkusil tudi kot gostinec, natakar, tako v “mestnih” kot v vaškem lokalu, teden dni je pomagal tudi v Tonkini koči na Vršiču. Tudi kuhati mu ni težko, včasih je zanj to sprostitev, “nisem pa masterchef”, niti si ne vzame dovolj časa.
Pred kratkim je na trg prišla modra frankinja Cene Prevc iz Vinske kleti Metlika. “Rekel sem, da če hočemo vino, ki bo vredno mojega imena, moramo izbrati trte, ki rastejo na najboljši možni (najbolj s soncem obsijani) legi, ki jih kmetijska zadruga premore. Vino je pridelano izključno iz tistih 13 vrst avtohtone slovenske vrste modre frankinje, ki smo jih določili,” pojasni mladenič iz Dolenje vasi v Selški dolini.
Nedavno pa se je prvič preizkusil tudi v vlogi stand up komika, material mu je pomagal pripraviti Uroš Kuzman. “Svoj nastop bi ocenil kot katastrofalen, drugim pa je bil všeč. Če se bom tega kdaj lotil resno, se ne bom na pol, temveč bom pripravil kakovosten produkt, da bodo ljudje z veseljem prišli še na kakšno ponovitev.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
