Aelred iz Rievaulxa, cistercijanski menih, ki je umrl 12. januarja 1167, je prijateljstvo izjemno cenil. Imenoval ga je “največja tolažba človeške duše” in “slutnja nebeške blaženosti” ter mu posvetil celotno razpravo z naslovom Duhovno prijateljstvo.
To je bila za tisti čas zelo neobičajna tema. Sredi srednjega veka je bilo redko, da bi katoliški avtor toliko pozornosti posvetil prijateljstvu.
Na našo srečo Aelreda to ni odvrnilo od tega, da ne bi ponazoril značilnosti, ki bi jih po njegovem mnenju moralo imeti prijateljstvo, da bi se resnično lahko imenovalo krščansko. Svoje bralce opozarja tudi na napake, ki se jim je treba izogniti, če želimo uživati v čudežih pravega prijateljstva.
Ali obstaja upanje za spravo po hudem prepiru s prijateljem?
Tako kot se včasih zgodi z veliko ljubeznijo, tudi prijateljstvo lahko usahne in umre. Aelred je to dobro razumel in zdi se, da nekateri svetopisemski odlomki potrjujejo njegove misli.
Očitna predpostavka je, da je vedno dobro storiti vse, kar je v naših močeh, da bi oživili prijateljstvo, ki je zamrlo ali ga je poškodovala zamera. Ob sklicevanju na Sirahovo knjigo (22,21) opat iz Rievaulxa ugotavlja: “Če si proti prijatelju potegnil meč, ne obupavaj, zakaj še je pot nazaj!”
Kaj natančno pomeni “potegniti meč proti prijatelju”?
Če pustimo ob strani malo verjeten primer dobesednih telesnih groženj nesrečni osebi, Aelred ta odlomek bere s širšim razumevanjem:
“Če tvoj prijatelj izreče besede, ki te žalostijo, če nekaj časa ne pride več k tebi, kot da te nima več rad, če raje sledi lastnim nasvetom, kot da bi upošteval tvoje, če ne deli tvojih stališč, ko razpravljata – no, tudi to lahko po svoje štejemo za spor. Toda v tem primeru še ni vse izgubljeno: vsekakor razmere niso idealne, vendar to še ne pomeni, da prijateljstva ni mogoče rešiti.”
Sirah (22,22) je odločen:
Če si proti prijatelju odprl usta, se ne boj,
zakaj še je možna sprava;
razen pri sramotitvi, prevzetnosti, izdaji skrivnosti in lokavosti;
pri teh pobegne vsak prijatelj!
Nekatere rane so tako globoke, da ne dopuščajo nikakršnega upanja na ozdravljenje, in prav glede teh Aelred vabi k premisleku: rad bi zagotovil, da nihče od njegovih bralcev nikoli ne bo povzročil takšnega trpljenja svojim najbližjim prijateljem.
1Prijatelja nikoli ne žalite, še posebej ne v javnosti
Po svetnikovih besedah je znašanje jeze nad prijateljem nekaj, kar “uniči ugled drugega in v njem ugasne ljubezen”, še posebej, če se žalitev dogaja javno, pred občinstvom.
Navsezadnje sta v tem primeru mogoča le dva primera: ali ena oseba uniči ugled druge z resničnimi in utemeljenimi obtožbami (ki bi jih bilo bolje izraziti zasebno, z bratskim opozorilom), ali pa očrni drugo osebo z lažnimi, pristranskimi ali pretiranimi trditvami o njej (ki pa jih bo vsak, ki bo priča prepiru, prav zaradi povezanosti obeh vpletenih običajno vzel za resnične).
2Nikoli, ampak res nikoli ne razkrijte prijateljevih zaupnosti
Aelred je pri tej točki odločen: “Nič ni bolj gnusnega in nič bolj zavržnega, saj med prijatelji ne pusti niti kančka ljubezni, milosti ali privoščljivosti in namesto tega vse napolni z grenkobo ter poškropi z žolčem užaljenosti, sovraštva in žalosti.”
Pri tem znova navaja Siraha (27,21), ki pravi, da “kdor pa izda skrivnosti, nima nič več upati”.
3Vedno bodite pripravljeni, da priznate svoje napake
Nihče ni popoln; tudi najboljši in najspretnejši lahko naredijo napako, morda zaradi nepremišljene presoje ali pa trdovratnih razlik v mnenju.
Pogosto se namreč zgodi, da je prav vzvišenost vir številnih prepirov: zaradi te značajske napake lahko prijatelj postane “predrzen pri žaljenju in poln samega sebe pri popravljanju napak”.
Vsekakor se lahko zgodi, da med dvema prijateljema pride do napetosti, nesoglasij in resnih razlik v mnenjih; vendar to samo po sebi ne bi bila nepremostljiva ovira, če bi vodilo v miren pogovor namesto v odkrito soočenje.
4Če že morate nekaj izreči, to storite osebi v obraz
“Največja grdobija, ki razkraja prijateljstvo, je očrnitev, storjena na skrivaj, to je najočitnejši izdajalski udarec,” piše Aelred. To imenuje resnična izdaja, “nasilno in pretresljivo dejanje, podobno ugrizu kače”: le redko si lahko prijateljstvo opomore po tako nizkotni in šokantni žalitvi.
In kaj lahko storite, če imate prijatelja, ki se tako obnaša?
Ni nujno, da je evangeljska spodbuda “nastavi drugo lice” sopomenka za “odobravanje takšnega vedenja v večnosti”. Če nič drugega, bi morala obstajati meja naše strpnosti, da prijatelja ne bi zavedli v zmotno prepričanje, kako so nekatera (grešna) ravnanja pravzaprav sprejemljiva z odkimavanjem in skomiganjem z rameni.
Tako je vsaj prepričan svetnik iz Rievaulxa, ki svojim bralcem odločno svetuje: “Od vsakogar, ki ga najdeš trdovratnega v teh vrlinah, se moraš oddaljiti in si ga ne smeš izbrati za prijatelja.”
Toda kaj storiti, če prijateljstvo že obstaja v trenutku, ko se te razvade začnejo kazati?
V tem primeru, če so vsi poskusi sprave neuspešni in nam prijatelja ne uspe prepričati, da je spoznal, kako se moti, je po mnenju Aelreda dobro, da se začnemo vljudno oddaljevati.
“Vendar se pri tem izogibajmo žaljivkam,” dodaja, “saj se bo Bog sam maščeval za napake drugega, […] in izogibajmo se tudi ogorčenju.” V sodobnem jeziku bi nekateri morda rekli: izogibajmo se temu, da bi se spustili na isto raven.
Svetnik iz Rievaulxa namreč piše: “Če te užali celo tisti, ki si ga ljubil, ga ne prenehaj ljubiti. Če je njegovo vedenje takšno, da mu odrekaš svoje prijateljstvo, mu nikoli ne odrekaj ljubezni.”
Nasprotno, še naprej se do njega obnašajte z enako ljubeznijo, kot bi pričakovali, da jo boste prejeli: “Njegovo zveličanje si čim bolj vzemi k srcu, skrbi za njegov ugled in nikoli ne izdaj skrivnosti, ki ti jih je razkril, ko je bil tvoj prijatelj, tudi če je on izdal tvoje.”
To je zlato pravilo, ki ga ne smemo pozabiti: “Pravi prijatelj ljubi tudi tiste, ki ga ne ljubijo več: spoštuje tiste, ki ga prezirajo, in želi dobro tistim, ki ga preklinjajo.” V teh besedah je veliko modrosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
