Poljak Jacek Piotrowiczje po izobrazbi krajinski arhitekt, podjetnik, predan evangelizator in vodja karizmatične skupnosti. Poleg tega je Olin mož in oče šestletne Julie, triletnega Staša, šestmesečnega Daniela in Gabriela, ki ga je Bog pred enim letom poklical k sebi.
Otroštvo bi moralo biti povezano z veseljem, brezskrbnostjo in občutkom varnosti. A vaše ni bilo najlažje.
Prvih pet let svojega življenja sem preživel v sirotišnici. Žal to zame ni bilo brezskrbno ali veselo obdobje. Ob nedeljah so po otroke, s katerimi sem si delil sobo, prišli njihovi starši in jih peljali na sprehod, jaz pa sem ostajal sam v sobi. Čutil sem veliko žalost, pomešano z nemočjo. Z glavo sem butal v naslanjač in kričal: “Zakaj me nihče nima rad? Zakaj me nihče noče?”
Nekega dne me je vzel k sebi domov zakonski par. Ves čas sem ju spraševal, ali me bosta vzela k sebi. Ne spominjam se, kaj sta mi rekla, morda mi nista neposredno odgovorila. Na dvorišču sta imela otroški avto, takšnega s pedali. Vozil sem ga okoli velikega drevesa, ki je rasel na njuni posesti in bil vesel, da bom končno dobil dom. Zvečer pa sta me odpeljala nazaj v dom. Kot kakšen predmet.
Posvojili so vas pri petih letih.
Moji posvojitelji so imeli enega sina. Njun drugi sin je umrl tri mesece po rojstvu, nekaj let, preden sta me posvojila. Želela sta posvojiti enega otroka, a sta na koncu sprejela dva, mene in brata Andrzeja, s katerim sva skupaj živela v sirotišnici.
So vam posvojitelji dali potrebno ljubezen?
Da. Posvojitelja sta mi dala vse, kar sta lahko, čeprav ni bilo vedno lahko. Nista se udeležila nobenih tečajev, ki bi ju pripravili na različne vzgojne težave. Kljub temu sta se trudila po svojih najboljših močeh, za kar sem jima zelo hvaležen.
Kako dolgo ste nosili to notranjo praznino, posledico bivanja v sirotišnici?
Praktično do študija. Z njo sem skušal živeti, se pretvarjati, da je vse v redu, toda nisem mogel pozabiti, spremljala me je ves čas. Bilo je zelo naporno. Kot študent sem se odpravil na duhovno obnovo z mislijo: “Ali se bo tukaj kaj zgodilo ali pa mi ne bo nič pomagalo.”
Ena izmed tem, o katerih smo se pogovarjali, je bila Božja ljubezen. Dotaknile so se me besede iz Izaijeve knjige: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim,” (Iz 49,15). Pogovoru je sledila molitev, v kateri so bile izrečene preroške besede: “V tej sobi je fant, ki je bil posvojen. Bog naj te napolni s svojo ljubeznijo.”
Kaj ste tedaj občutili?
Presenečenje, pomešano z veseljem, da sem bil “izbran”. (smeh) Vedel sem, da je mislil mene. Pojavilo se je vprašanje: kako naj izkusim to ljubezen? Pristopil sem k duhovniku, ki je vodil duhovno obnovo. Ob mojem vprašanju se je nasmehnil in odgovoril: “Boš videl.” “To mi ni v pomoč,” sem si mislil.
Toda ko sem še istega dne pristopil k Najsvetejšemu, sem z očmi srca uzrl Jezusovo podobo: nasmejanega, z odprtimi rokami. Videl sem ga zgolj za delček sekunde, a v tistem Jezusovem nasmehu, v njegovem pogledu in kretnji odprtih rok sem videl popolno sprejemanje. Počutil sem se sprejetega in ljubljenega.
Notranja praznina, ki me je razžirala leta, se je v trenutku umaknila sreči. V svojem srcu sem tedaj slišal, da bom naslednjič tako srečen, ko bom prešel iz tega življenja v naslednje. Seveda sem imel po tem še druge težke trenutke v življenju, ki pa jih nikoli ni spremljala ta strašna notranja praznina. Bog me je od nje osvobodil.
Ste voditelj evangelizacijske skupnosti v vaši župniji. Na vaše slavilne večere zdaj prihajajo ljudje s cele Poljske.
Že od samega začetka smo si želeli, da bi se Božja slava in moč razodevala v skupnosti. In to se zdaj dogaja. Opažamo poplavo čudežev, dobesedno!
Spominjam se ženske, ki je imela kostnega raka. Njeno stanje je bilo res resno: skoraj ni več vstala iz postelje, hranile so jo medicinske sestre, ker se ni mogla več premikati. Po molitvi je prišlo do izboljšanja. Zanjo sem molil marca, avgusta pa mi je pisala, da je z možem v hribih in da je srečna.
Nekoč sem na molitvenem večeru spoznal, da je Bog v tistem trenutku ozdravljal človeka, ki je bil zasvojen z nikotinom. Verjetnost, da je na srečanje prišel nekdo, ki kadi cigarete, je bila ogromna. Zato sem rekel: “Gospod, daj mi kakšen namig.” In Bog mi je pokazal, da ima oseba, ki ji je ta Beseda namenjena, v žepu zavojček cigaret, od katerih je ena pokajena. In da je bila ta cigareta pokajena na poti na tisto srečanje. Spoznanje sem povedal na glas in zavladala je tišina. Vprašal sem: kdo je to? Po nekaj minutah se je oglasila ženska: “Jaz.” In iz žepa je potegnila škatlico, v kateri je manjkala ena cigareta. To je bila njena zadnja cigareta v življenju.
Nekega dne sem bil v porodni sobi, kjer sem izpolnjeval dokumentacijo o rojstvu otroka. Medicinska sestra mi je rekla: “Od nekod vas poznam.” Po trenutku premisleka je dodala: “Že vem! Bili ste na slavilnem večeru.” “Ja, redno sem tam,” sem odgovoril. Rekla je: “Tako dobro je, da sem vas srečala! Veste, moja hči je na enem od večerov doživela čudež. Imela je veliko grbo. Ko je duhovnik povzdignil Najsvetejše, je popolnoma ozdravela. O grbi ni sledu.”
Vas žena Ola podpira pri oznanjevanju dobre novice? Sta v tem skupaj?
Da. Čudež se je namreč zgodil celo tedaj, ko sva se prvič srečala. V stik sva stopila prek spletne strani za zmenke. Ko sva se odločila, da se srečava, mi je povedala samo ime mesta, kjer živi, in ulico. Hišne številke mi ni povedala iz varnostnih razlogov, v primeru če bi se izkazalo, da sem norec. (smeh) Ko sem našel ulico, sem izstopil iz avta in prosil Svetega Duha, naj mi pokaže točen naslov. Sveti Duh me je vodil do cilja in stal sem pri pravih vratih. (smeh)
Kako se Bog dotika? Ali obstaja kakšno pravilo?
Obstaja eno pravilo: pravilo vere. Sveto pismo pravi, da je za vernika vse mogoče.
Ni tako, da naše prošnje pridejo k Bogu v obliki papirjev, ki jih on vrže v zrak in nato usliši prošnjo glede na to, ali pristane na mizi ali na tleh. Bog pravi, da moramo pogumno in z zaupanjem pristopati k prestolu milosti. Resnično je med nami, giblje se in deluje.
Nekoč je na Poljsko prišel misijonar. Vprašali so ga, kako to, da je v Afriki toliko čudežnih ozdravitev, v Evropi pa je že to, da nekoga ozdravijo od bolečin v hrbtu, velik dosežek. Odgovoril je: “Preprosto: ljudje v Afriki verjamejo v čudeže, zato jih vidijo. Evropejci so vrstni red obrnili: najprej hočejo videti čudeže, potem pa vanje verjeti.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
