Bolezen, še posebej če je tako resna, kot je na primer rak, popolnoma predrugači človekovo življenje. Bolnik ponavadi vse svoje moči usmeri v zdravljenje, ki je velikokrat, hvala Bogu, uspešno. Kaj pa potem? Za mnoge se nevšečnosti še zdaleč ne končajo, saj se izgubljajo v megleni in stresni nejasnosti svoje vrnitve na delo.
Invalidska upokojitev? Krajši delovni čas? Sprememba delovnega mesta? Kaj pa samozaposleni? Veliko vprašanj in neznank. Vsaj nekaj jih je poskušala rešiti okrogla miza združenja Europa Donna, ki se ukvarja predvsem s pomočjo bolnicam z rakom dojk in rodil.
Kdo je sodeloval?
“Zahtevno se je umestiti nazaj v delovno okolje. Bolnice so pogosto šokirane, ko dobijo poziv. Niso jim predstavljene možnosti prilagojenega dela, ne ločijo med posameznimi termini. Nujno je zgodnje dogovarjanje o procesu z delodajalcem,” je prepričana Darja Molan, ki je tudi sama prebolela raka, o čemer je spregovorila tudi v rubriki Ženska ženski.
Marija Petek Šter je poudarila, da so želje po omejitvi dela različne, nekatere (nekdanje) bolnice pa omejitev sploh ne želijo: “Pogovarjajmo se z delodajalcem že med boleznijo. Biti doma in le čakati, da se nekaj zgodi, je s psihološkega vidika slabo. Najslabše pa je, če invalidska ocena pomeni izgubo zaposlitve.”
Oglejte si celoten pogovor:
Številke, ki skrbijo
Ana Vodičar je razkrila, da je bilo v lanskem letu zaradi bolniškega staleža “izgubljenih” 17 milijonov delovnih dni. Največ zaradi infekcijskih bolezni, tudi covida. Zaradi onkoloških obolenj so bili ljudje na bolniških dopustih 240 tisoč delovnih dni. Vsako leto sicer za rakom dojk zboli okrog 1600 žensk, za rakom rodil pa 650.
Tina Rozman je pogovor strnila: “Delo ne pomeni le ekonomske varnosti, gre tudi za socialne interakcije. Oseba se zaradi dela počuti pomembno in učinkovito.” Poudarila je, naj se bolnice dobro pozanimajo o možnostih, ki jih imajo, in uveljavljajo svoje pravice.
