Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 23. aprila |
Aleteia logo
Zanjo
separateurCreated with Sketch.

“Najlepše je opazovati otroško radovednost in njihovo pričakovanje lepih trenutkov”

Naja Ferjan Ramirez

Fotografija je last Naje Ferjan Ramirez

Nataša Kogej Starašinič - objavljeno 09/03/23

Ženska ženski – žena, mama, univerzitetna profesorica, nekdanja atletinja in še vedno predana tekačica Naja Ferjan Ramírez

Najo Ferjan Ramírez je ob prihodu v ZDA med drugim presenetilo, da ni omejitev glede uživanja hrane in pijače. A to je tudi ena od stvari, na katere se je povsem privadila. Ob začetku študija se je čudila profesorici na univerzi, ki si je v predavalnico prinesla kavo. Sedaj to pogosto počne tudi sama kot profesorica in vodja laboratorija na Univerzi v Washingtonu. Ko se vrne v Slovenijo, se mora večkrat opomniti, da tu veljajo drugačna pravila in da se npr. v avtomobilu pač ne jé.

V ZDA jo je pripeljal tek, saj so jo kot takratno atletinjo v reprezentanci Slovenije na univerzo “uvozili” kot tekačico. Ni nameravala ostati, a nato je študij nevroznanosti podaljšala v opravljanje doktorata iz lingvistike in kognitivnih znanosti, spoznala bodočega moža Alexa in nadaljevanje zgodbe si najbrž lahko predstavljamo.

Danes z možem in tremi otroki živi v Seattlu. Priznava, da je tamkajšnje podnebje res velikokrat deževno, a večino časa le prši in dežnikov sploh ne potrebujejo. Poleg tega temperatura redkokdaj pade pod sedem stopinj, kar pomeni, da se lahko celo leto zunaj rekreirajo. Naja pravi, da ji je podnebje – razen pogoste sivine – všeč, saj je zaradi tega pokrajina zelo zelena in s številnimi jezeri. Omogoča ji tudi, da dan začne s tekom, ki ostaja njena ljubezen.

Naja Ferjan Ramirez

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Najprej mora biti kava, prej ne govorim. (smeh) Potem pa tek, obvezno. Kakšen dan v tednu počivam, načeloma pa tečem vsak dan zjutraj ob pol šestih ali šestih, ko ostali še spijo. Med tekom vse premislim. Včasih o kakšnih življenjskih dilemah, včasih pa o tem, kako bi statistično obdelala podatke. (smeh)

2.Kako v ZDA usklajujete družinsko in poklicno življenje? Kaj je težje ali morda lažje, kot bi bilo v Sloveniji?
Za naju je najtežje, da tu nimava družine, sorodnikov. Najbližja je moževa družina sedem ur stran z letalom. Najtežje je, ko otroci zbolijo, ker sva vedno sama. Od epidemije koronavirusa dalje tudi varuške ne moreva poklicati, če je otrok bolan. Nimava pomoči, če nama “zagusti” v zadnjem trenutku. Tudi v službi naju vse počaka in delo se samo kopiči. To je res težko. Poleg tega so večje razdalje, javni promet je zelo omejen in nekako ni mišljeno, da bi šli otroci z avtobusom na nogometni trening. S tremi otroki je tako veliko prevažanja. Tudi če pridejo starši na obisk, se morajo običajno vrniti domov, še preden usvojijo vse naše prevozne poti.

Všeč pa so mi številne možnosti izbire za vse stvari, vključno s šolo. Šole se posvečajo različnim tematikam in šolski program lahko prilagodiš otrokovim potrebam. Podobno velja za vrtce, ki imajo zelo prilagodljive urnike. Pri vseh odločitvah imaš veliko možnosti izbire.

3. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Po osmi uri zvečer imava rezerviran čas zase. Do takrat skušava otroke spraviti spat, da se potem lahko npr. kaj pogovoriva. Včasih se sicer zgodi, da eden ali drugi zaspi – in to takoj (smeh), včasih seveda pride kaj vmes. Ne uspeva vsak dan, a se vsak dan trudiva. Se je treba kar boriti za ta čas.  

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Najlepše je opazovati otroško radovednost in njihovo pričakovanje lepih trenutkov, drobnih podrobnosti. Kako se npr. veselijo, ko gredo na letalo, kar mene res več ne gane. Kako so veseli tega, da smo skupaj doma, skupaj beremo, igramo nogomet ali imamo piknik s prijatelji.

5. Kaj vas v ZDA še vedno preseneti na področju starševstva ali šolstva, pozitivno ali negativno?
Preseneča me, koliko različnih možnosti in izbire je tu glede izobrazbe, šolstva in obšolskih dejavnosti. Nama je uspelo poiskati šolo, ki otroke uči veselja do učenja in radovednosti, kar je precej drugače, kot sem šolo dojemala sama. Ob tem tudi niso obremenjeni z ocenami, saj jih sploh nimajo, ampak vidim, koliko znanja črpajo. Z veseljem npr. berejo knjige o zgodovini ali pa življenjepise, zanima jih politika in socialne razmere v ZDA in drugje po svetu – teme, ki mene niti slučajno niso zanimale pri njihovi starosti. V šoli so jih uspeli prepričati, da je svet zanimiv, in to je res fajn in zelo uporabno za življenje.

Več utrinkov družine Ramirez:

Glede šolstva me sicer še vedno preseneča veliko stvari, saj z možem nisva hodila tu v šolo in so otroci najina prva izkušnja z ameriškim sistemom. Ko so npr. govorilne ure, šolo zaprejo za dva dni in takrat so otroci prepuščeni staršem. Pa vsak dan jim je treba pripraviti kosilo za v šolo, kar je pri treh kar velik zalogaj.

Preseneča me tudi to, da je v ZDA še vedno veliko sistemske rasne diskriminacije. Naša družina je rasno raznolika in še vedno se s tem spopadamo v vsakodnevnem življenju, čeprav je Seattle zelo napreden v ameriškem merilu.  To se kaže v tem, kako te obravnava policija ali pri otrocih v šoli … To žal še dolgo ne bo razrešeno.

6. Ste ena izmed soavtoric raziskave o tem, da se lahko že dojenčki učijo več jezikov hkrati. Imate kakšen nasvet za starše, ki bi radi otroke učili tujih jezikov?
Raziskujem razvoj jezika pri zelo majhnih otrocih, starih od nič do treh let. Posvečam se temu, kako različna okolja vplivajo na razvoj jezika. Opazujem način govora staršev, socialne razlike med starši, kako to vpliva na starševski govor in naprej na razvoj otrokovega govora. Delamo tudi raziskave s področja delovanja in zgradbe možganov tako staršev kot otrok.

V primeru večjezičnosti je možno doseči nivo naravnega govorca v več jezikih, ni pa lahko. Za najine otroke se je, recimo, precej lažje učiti španščine kot slovenščine, ker je več možnosti za stik z govorci španščine, za slovenščino pa sem samo jaz. Predvsem je smiselno ustvariti tako okolje, v katerem otrok sam ugotovi, zakaj bi govoril tuji jezik. Če bomo dojenčku dali samo 45 minut angleščine na teden, težko pričakujemo kakšno korist. Če nisi v dvojezičnem okolju, moraš razmisliti, kako lahko tako okolje ustvariš. Morda obstaja tujejezični vrtec ali kakšna druga možnost. Zelo pomembno je otrokovo okolje in na kakšen način se otrokom tuji jezik približa.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Zelo me je oblikovalo to, da mi je uspelo videti in izkusiti vrhunski šport. Iz tega sem se zelo veliko naučila glede razporejanja časa in prioritet. Že v srednji šoli sem morala ugotavljati, kdaj mi možgani najboljše delujejo, kdaj se lahko učim, kdaj lahko računam, da bom produktivno delala domače naloge. Vse to mi je zelo prav prišlo v času študija v ZDA in ko sem postala mama, saj sem spet morala ugotavljati, kako naj vse skupaj izpeljem. Vrhunski šport je dobra izkušnja discipline in trdega dela. Poleg tega mi je prinesel veliko prijateljstev in ljubezen do teka, ki jo še vedno vsak dan vzdržujem. Še vedno spremljam atletiko in mislim, da mi bo to ostalo celo življenje.

Naja Ferjan Ramirez

8.Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Predvsem otroci so tisti, ki me spravijo v dobro voljo. Ne gre za to, da bi razumeli moje težave, ampak mi povejo, da me imajo radi, in dojemajo mojo ljubezen ne glede na to, kaj v službi dosežem ali pa ne. Sem pač njihova mama in me imajo radi ne glede na to, s kakšnimi težavami se soočam čez dan.

9.S čim, kje in kako se napolnite?
Tek in nič drugega. Včasih tudi plavanje v jezeru. Ko sem bila stara 16 ali 17 let, mi je trener Jure Kastelic rekel: “Naja, tek je tvoje življenje.” Takrat se mi je zdelo, da “naklada”, saj so mi šle po glavi same neumnosti, ne pa tek. (smeh) Sedaj pa vidim, da je imel prav, in brez teka bi bila res težko. 

10.Biti ženska je lepo, ker …?
Mogoče zato, ker se lahko na več področjih hkrati udejstvujem. Lahko sem aktivna npr. na športnem, akademskem in materinskem področju hkrati in me vsako od njih napolnjuje z energijo.

Ženska ženski

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.

Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …

10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

Tags:
Ženska ženski
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.