Krščansko meniško, puščavniško življenje se je rodilo v egiptovski puščavi okoli leta 270. Pavel iz Teb je bil prvi, ki se je odpravil v puščavo, sveti Anton Puščavnik pa je iz tega naredil gibanje. Tisti, ki so mu sledili, so kmalu oblikovali nekakšno nadomestno krščansko družbo – znamenite puščavske očete.
Eden od teh očetov, sveti Pahomij, je organiziral prve krščanske samostanske skupnosti pod vodstvom t. i. “opatov” – beseda izhaja iz aramejskega izraza “abba”, oče. Nekateri od teh prvih menihov so živeli v jamah.
Nekaj jih je jame izkopalo v skalah in jih uporabljalo kot cerkve, kar še danes počnejo na nekaterih območjih v Etiopiji. Nihče od njih pa si ni mogel niti predstavljati, da bi sveto mašo obhajal v naravni “katedrali” sredi puščave.
Reka Kolorado je ena glavnih rek na ameriškem jugozahodu in v severni Mehiki. Prečka zvezne države Kolorado, Utah, Arizono, Nevado in Kalifornijo v Združenih državah Amerike ter Baja Kalifornijo in Sonoro v Mehiki, vse do Mehiškega zaliva.
Leta 1956 so zgradili jez po imenu Glem Canyon Dam, zaradi česar je nastalo jezero Powell – eden največjih umetnih vodnih zbiralnikov v Severni Ameriki.
Projekt je bil izjemno sporen. Po eni strani je bil jez potreben za oskrbo hitro rastočega puščavskega prebivalstva z zadostno količino vode in elektrike. Po drugi strani pa je bilo treba za vse to plačati ceno, ki je pomenila potopitev pomembnih arheoloških najdišč, rastlinskih in živalskih habitatov ter edinstvenih geoloških formacij pod več sto metri vode. Ena od njih je Puščavska katedrala.
Puščavska katedrala je bila večino 20. stoletja pod vodo. Imenuje se “katedrala”, ker je “podobna cerkvi v svoji podolgovati, vitki obliki z visokimi stenami, ki razkrivajo le delček neba”.
Kot so zapisali v prispevku, objavljenem na spletni strani Atlas Obscura, se je naravna katedrala pred kratkim znova pojavila, ko so se vode jezera umaknile: “gre za prerojeno čudo naravnih sil, najprej iztrgano in nato znova podarjeno obiskovalcem, ki potrebujejo nekakšno geološko svetišče”.
“Katedrala” je bila turistična znamenitost že leta 1954, le nekaj let pred začetkom gradnje jezu. Dokončno je bila potopljena leta 1963, nato pa se je za kratek čas znova pojavila leta 2005, ko so vode jezera upadle za 150 metrov pod njeno najvišjo gladino.
Ko se je gladina jezera leta 2019 še enkrat znižala, se je katedrala zdaj znova pojavila za vedno. Obiskati jo je mogoče s čolnom ali kajakom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
