Zakaj popolnost včasih dojemamo povsem zgrešeno

Popolnost je stvar, za katero si ljudje neusmiljeno prizadevamo. Želimo si popolne ocene, popolne počitnice, popolnega zakonca. Pogosto pa je že naše dojemanje popolnosti samo po sebi nepopolno. Ko nam Jezus zapoveduje: “Bodite torej popolni” (Mt 5,48), nam ne naroča, naj bomo brezhibni ali naj nikoli ne naredimo napake.

Preberite še:“V Cerkvi se mi zdi problematična miselnost, da moramo biti popolni”

Z določenega vidika popolnost tukaj na zemlji preprosto ni mogoča. Klasično besedilo z naslovom Teologija krščanske popolnosti nam pojasni, zakaj:

Tudi v višavah popolnosti obstajajo prostovoljne napake in zmote, kar je mogoče dokazati tudi v življenju svetnikov. Razlog je tale: tudi če so sposobnosti in moči preobražene duše običajno posvečene Bogu, ne morejo biti tako popolne, da nikoli nič ne bi odvrnilo njihove pozornosti ali da se ne bi nikoli navezale na ustvarjene dobrine in tako storile kaj nepopolnega ali celo manjši greh. Na zemlji se je nemogoče izogniti vsem nepopolnostim.

Preberite še:“Pomembno je, da ne stremiš k popolnosti, ampak se včasih zadovoljiš z dobrimi rešitvami”

Pot v popolnost se začne z iskrenim samospoznavanjem. To nam pomaga razumeti Božji služabnik, p. Peter Semenenko, soustanovitelj resurekcionistov: “Človeški duh je sam po sebi nič. Sam po sebi nima ničesar, kar bi človeku lahko zagotovilo polnost, pomembnost, veličino, moč in oblast, torej vsako popolnost. Ima le sposobnost za vse te stvari.”

Gospodov poziv k popolnosti je njegovo razodetje naše usode. Najboljša opredelitev “usode”, na katero sem naletel, pravi, da je usoda nujnost, ki jo čutimo v sebi, da bi ugotovili, zakaj je vredno biti tukaj.

Cilj Kristusovega izziva je spodbuditi to nujnost in našo pripravljenost, da jo sprejmemo. Kajti popolnost ne pomeni, da smo brezhibni. V skladu s korenom besede popolnost pomeni posedovanje konca, cilja, namena, zaradi katerega obstajamo.

Preberite še:“Parom večkrat rečem: Ni treba, da sta popolna, pomembno je, da sta živa”

Paul Claudel je odlično zajel temeljno dinamiko procesa popolnosti:

Kristus nam govori: Nisem prišel, da vam prinesem raj tukaj in zdaj, ampak da vam prinesem obzorje, morje, torej svobodo. Prišel sem, da vam prinesem željo in smer, to skrivnostno razumevanje vašega cilja na vseh vaših potovanjih. Bremenu, ki vas teži, sem dodal hrepenenje. Zato bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.

Ko nam Jezus to zapoveduje, od nas ne zahteva, naj naredimo nemogoče, ampak naj to sprejmemo. Popolnost se zgodi, ko dopustimo, da našo zmožnost za polnost napolni Drugi.

Preberite še:Bistvena vrlina za čim bolj izpolnjen vsakdan

Glavna težava je v tem, ker se pri poskusu, da bi ubogali Gospodov poziv, naj bomo popolni, tega pogosto lotimo na napačen način. Nasedemo na laž, da postanemo popolni tako, če Bogu predstavljamo svoje vrline, ki jih On potrdi.

Toda naša navezanost na lastne vrline nam preprečuje, da bi se zanesli na Boga – edinega, ki lahko izpolni našo sposobnost, da postanemo popolni. To je nasprotje popolnosti. Ko se torej ukvarjamo z lastno dobroto ali “perfekcionizmom”, nevtraliziramo in izničimo Božjo dobroto. Usmiljenje postane nepomembno.

Preberite še:Past perfekcionizma. Ste se vanjo ujeli tudi vi?

Kaj naj torej storimo, da bi postali popolni? Tole: Prinesimo Bogu svojo šibkost … svojo nezmožnost … svoje spoznanje o pomanjkanju dobrote … svojo bedo – brezup, s katerim se soočamo, ko se odvračamo od Boga.

Ko si upamo prenehati z dokazovanjem, kako dobri smo sami po sebi … ko si upamo veseliti se svoje šibkosti, nas Bog naredi popolne prav v spoznanju naše nepopolnosti. Prav to ponižno priznanje naše resnične šibkosti spodbuja Očeta, da z nami deli svojo popolnost.

Modrost svete Terezije Deteta Jezusa kot cerkvene učiteljice izžareva pronicljiva pripomba:

Popolnost se mi zdi preprosta: Popolnost je v tem, da izpolnjujemo Božjo voljo, da smo to, kar Gospod želi, da smo. Zdi se mi dovolj, da prepoznamo lastno ničnost in se kot otroci prepustimo Božjemu naročju.

Preberite še:Nasveti sv. Terezije Deteta Jezusa za radost, srečo in mir

Ampak kako popoln je pravzaprav nebeški Oče? Sv. Tomaž Akvinski odgovarja:

Božja popolnost je v tem, da ima rad vse ljudi, tako dobre kot slabe. Božjo popolnost predstavlja blagost, potrpežljivost, zmernost in vzdržnost od poželenj: najvišji mir in spokojnost duše, tako da je ne more prizadeti nobena krivica, jeza ali maščevanje; tako da je človek umirjen in brez strasti.

Preberite še:“Smo samo ljudje in ni treba od sebe zahtevati popolnosti – tudi Bog je ne”

Popolni začnemo biti, ko verjamemo, da nas Oče ljubi prav takšne.

Popoln način priprave na sveto obhajilo nam je zagotovljen, ko pri maši molimo: Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. In postala popolna.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Preberite še:Pravijo, da sem slaven. Morda vas preseneti, kaj si mislim o tem

Preberite še:Ženska, ki je neizbrisno vplivala na avtorja Gospodarja prstanov

Preberite še:Ukrajinska družina v Sloveniji: Tu smo našli nov dom