Urugvajskemu duhovniku Juanu Andrésu Verdeju ljubkovalno pravijo “El Gordo” (kar pomeni Debelinko, vendar ni mišljeno slabšalno) in v domovini ga zelo dobro poznajo.
Nekdanji urugvajski igralec ragbija je leta 2021 zaslovel kot finalist oddaje MasterChef Urugvaj. Tokrat so vesti o njem znova zaokrožile po družbenih omrežjih, vendar tokrat daleč od kuhinje, športa ali televizijskega studia.
“Kakšen adrenalin! Edina stvar, ki mi je še manjkala: ‘El Gordo’ kot babica,” je pred kratkim objavil na svojem Instagram profilu in podrobno opisal, kaj se mu je nedavno zgodilo.
“Pred kratkim, ko sem si ravno pripravljal skodelico čaja, je v naglici prišel sosed … ‘Gordo … potrebujemo pomoč! Natacha se bo zdaj zdaj rodila!’ (Pomagal sem že pri nekaj telitvah, o človeškem porodu pa nimam pojma),” je duhovnik zapisal na Instagramu.
Oče Juan je soseda povprašal o pogostosti popadkov. Dekličina babica Sandra mu je povedala, da po njenem mnenju prihajajo vsako minuto. Na tej točki porodnico običajno že oskrbujejo v porodnišnici.
“Ni bilo časa, da bi počakali na policijsko ali reševalno vozilo … spomnil sem se tudi, da sem svoj tovornjak nekomu posodil,” pojasnjuje oče Juan. Na koncu so uporabili dostavno vozilo v lasti prostovoljne organizacije Cyrenes, ki jo vodi duhovnik, ter odhiteli v porodnišnico.
Na tovornjačku se je pokvarila hupa, zato je oče Juan skozi okno mahal z belim robčkom, da bi se lažje prebil skozi gost promet. Nosečnica Monica je bila na zadnjem sedežu že v precejšnji stiski. V vozilu je bil tudi otrokov oče, ki je sedel spredaj z očetom Juanom.
“Med živčnostjo in kričanjem … smo začeli moliti: ‘Zdrava Marija … (dihaj skozi nos, Moni! …) Milosti polna … Gospod je s teboj (kriči in z robčkom maha po zraku …) Amen.’ Priznati moram, da sem v tistem trenutku potočil kakšno solzo; morda zaradi izjemne čustvenosti trenutka,” je oče Juan nadaljeval v svoji objavi.
Nazadnje so vsi vpleteni ob pomoči in vozniških spretnostih očeta Juana prispeli v porodnišnico. Od tam naprej je šlo vse zelo hitro in kmalu se je rodila deklica, ki so jo poimenovali Natacha.
“Čudovito dete! (…) Levinja! Tehtala je dobre tri kilograme! In vsi smo Bogu hvaležni za njeno življenje,” je dodal urugvajski duhovnik.
Zmagoslavje življenja v zapletenih časih
Doživetje očeta Juana bo za vedno ostalo zapisano v njegovem srcu. Nekaj dni pozneje je duhovnik v pogovoru za Aleteio povedal nekaj več podrobnosti.
Med drugim je omenil, da sorodniki novorojene deklice prebivajo v soseski Santa Eugenia v Montevideu (del mesta, kjer v zelo negotovih razmerah živijo ljudje z nizkimi prihodki in kjer je oče Juan prosil, da bi nekaj časa živel tudi sam).
Družina se tedensko udeležuje bogoslužij, tako da so dejavni člani občestva. Duhovnik je tudi pojasnil, kako ga je še posebej vznemirilo, ko je videl, da je živčna tudi Monikina babica Sandra (ki ima več otrok in več kot 20 vnukov).
Kljub številnim zapletom, recimo precejšnji oddaljenosti soseske od porodnišnice, čeprav je del glavnega mesta, pa sta bili temeljnega pomena skrb in toplina ustanove, kjer se je deklica rodila.
“Rad bi poudaril tudi ljubezen, naklonjenost in številna dejanja zelo skromnih družin do tega življenja, ki se je porajalo. V tem primeru živijo v zabojniku in imajo ravno dovolj za preživetje. Imeli so pripravljeno majhno potovalko, ko naj bi nastopil trenutek poroda. Morda so za zajtrk zaužili le skodelico čaja s piškotom, toda oblačila za otroka so bila pripravljena z veliko truda. To govori o tem, da želijo biti odprti za življenje, da želijo sprejeti to novo življenje. Za te družine (in prepričan sem, da to velja za veliko večino) je to velik Božji dar, pravi zaklad. Nobena materialna dobrina ga ne more nadomestiti.”
“Kako lepo je, ko ljudje tako hrepenijo po življenju in ga tako lepo sprejmejo, kot je bilo v tej izkušnji, ki smo jo pravkar doživeli!” je dodal.
Zgodba očeta Juana znova potrjuje lepoto življenja sredi toliko nedoslednosti, pretresljivih novic in napredka kulture smrti.
Biti del te pustolovščine
Oče Juan pa je navsezadnje tudi spodbujen, da o tej izkušnji razmišlja v okviru svojega duhovniškega poklica.
“Po mojih izkušnjah Boga ne smemo prehitevati v velikodušnosti. To velja tudi v mojem primeru. Vsi duhovniki sprejmemo odločitev – ko začutimo Božji klic, da mu izročimo svoje življenje v duhovništvu – za Kristusa, ki zaobjema naše celotno bitje. Eden od naših darov je tudi naše lastno očetovstvo. Čeprav ga živimo na drugačen način, je del tega, kar izročamo Bogu.”
“In vendar mi je Bog dovolil to izkušnjo, da sem spremljal očeta in mater, ki sta bila tik pred porodom, da sem bil del te pustolovščine z veliko mero adrenalina. Da sem jo doživel, kot bi šlo za mojo hčerko. To je skrivnost, toda tudi tukaj vidim, kako se Bog ne pusti preseči v velikodušnosti.”
Za konec pa še neizogibno vprašanje v teh okoliščinah: kaj pa Natachin krst?
“Krst je prva stvar, za katero so prosili. Tukaj ljudje vse uredijo za krst, še preden se otroci rodijo,” je za konec pojasnil oče Juan.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
