Beseda baguette po francosko označuje bageto oz. dolgo francosko štruco kruha. Samo poimenovanje pa nakazuje na to, da nekateri ljudje konce tedna doma preživljajo ob celodnevnem gledanju Netflixa v pižami.
Če je treba na hitro skočiti ven (npr. po kruh, kavo, sendvič ali pico), pa si nataknejo samo udobne natikače ali copatom podobno obutev, ogrnejo plašč in že so pripravljeni na hiter skok na ulico.
Z novim – rečeno sarkastično – kodeksom oblačenja pa se ne ukvarjajo samo modni strokovnjaki, pač pa predvsem psihologi in sociologi. Kaj pomeni ta izjemna sproščenost od oblačenja in urejanja, ki bi se nam še nekaj let nazaj zdela povsem nepredstavljiva? Na voljo je nekaj razlag, verjetno pa prav vse združene v celoto nudijo neko širšo sliko.
Na Instagramu “spolirani”, na ulici pa …
Prvič, stvar moramo razumeti kot duh časa, torej kot odziv družbe na preteklih nekaj let, ko smo zaradi koronskih ukrepov morali ostajati doma in smo hočeš nočeš privzeli logiko popolnega udobja, če ne celo pretirane lagodnosti.
Marsikdo je ob vrnitvi v službo doživel večji šok, ko se je bilo treba spet obleči še v kaj drugega kot v trenirko ali pižamo, zato je morda nekaj te “pižama nostalgije” ostalo prihranjene za konce tedna.
Naša družba je tudi izjemno obremenjena s socialnimi omrežji ter z lastno pojavnostjo na njih. Tukaj prihaja do zanimivega paradoksa.
Če rečemo, da je naša pojavnost na socialnih omrežjih virtualna, a zanjo še kako skrbimo (zelo redki si upajo objaviti sebek v nelaskavi pozi, v neurejenem stanju in posnet z napačnega kota), pa je dejanska pojavnost, torej hoja po ulici in skok v bližnjo trgovino ali lokal, postalo nekaj, za kar nam preprosto zmanjka energije.
Ali pa gre celo za neko obliko upora proti pretirani “spoliranosti”, ki smo ji podvrženi in ki se nam jo v resničnem življenju vsaj med koncem tedna preprosto ne ljubi vzdrževati, torej si od nje vzamemo nek mini dopust. Želimo si preprosto popolno anonimnost.
Odklop v obliki pižame in Netflixa
Nekateri ugibajo, ali je nov fenomen NBN le en izmed obrazov generacije milenijcev, ki so preprosto utrujeni od vsega, s čimer se morajo ukvarjati.
Med zahtevami službe, ki od ponedeljka do petka zahteva celega človeka in to veliko večino dneva (delavniki v t. i. razvitem svetu trajajo do 18. ure in dlje), zahtevami družinskega življenja, skrbjo za otroke na eni in vedno starejše starše na drugi strani, milenijcem očitno zmanjkuje energije za to, da bi se med koncem tedna oblekli še v kaj drugega kot v pižamo.
Marsikdaj na socialnih omrežjih lahko zasledimo debate o tem, kako ljudje ves teden komaj čakajo, da bi se zvečer ali ob koncu tedna odklopili pred verižnim gledanjem serij na Netflixu in popolnoma nič počeli, da bi si njihovi utrujeni možgani navidezno odpočili.
Seveda se lahko sprašujemo o kakovosti tako preživetega časa. Ali je življenje, katerega višek je popoln odklop s pomočjo Netflixa (na kavču, ob hrani in pijači, ki jo medtem konzumiramo), res največ, kar si lahko ponudimo?
Ali lahko tudi v Sloveniji že vidimo trend NBN?
Morda v nekoliko manjši meri, saj Slovenija preprosto ne nudi te vrste anonimnosti, kot jo ulice velikih, nekajmilijonskih mest. Če je sredi Pariza, Madrida ali Londona povsem možno, da med skokom v bližnjo pekarno ne srečamo nikogar poznanega, pa je v Sloveniji to praktično nemogoče.
Seveda pa je povsem možno, da medtem, ko gremo v nabiralnik po pošto ali časopis, srečamo na hišnem pragu soseda in mu pomahamo. Če smo takrat v pižami in jutranji halji, nič zato.
Med zavedanjem dejstva, da je naša urejenost vendarle del naše osebne identitete in način komunikacije z drugimi, pa se lahko vprašamo tudi, ali ni dostojna, urejena in spoštljiva podoba tudi znak spoštovanja samega sebe in lastnega dostojanstva?
