Poljaka Olga in Paweł Dębowski sta se spoznala pred 20 leti. Več kot 11 let sta živela v nezakramentalnem razmerju. Kot pravita, je bilo njuno življenje “tipično hedonistično”, glavno vlogo pa je imel denar. “Dajal nama je občutek sreče in neodvisnosti. Nisva imela globljih razmišljanj o Bogu in z njim nisva imela osebnega odnosa,” pravita.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Želja po zanositvi
V nekem trenutku se je par odločil za otroka. Prva nosečnost se je končala s spontanim splavom v 4. tednu, druga pa v 10. tednu nosečnosti.
Leta 2018 sta se Olga in Paweł poročila in dva meseca pozneje je Olga zanosila s tretjim otrokom. “Tokrat sva bila polna upanja, da se bo vse dobro izšlo,” pravita. Nato pa so zdravniki v 20. tednu na ultrazvočnem pregledu zaznali nekaj nepravilnosti v otrokovem razvoju in zakonca napotili na podrobnejše preiskave.
Upravičenost do splava
“Specialistka klinične genetike nama je povedala, da ima sin lahko precejšnje zaostanke v razvoju. Da se lahko zgodi, da se rodi z eno samo ledvico, razcepljeno ustnico, moškimi in ženskimi genitalijami, kepasto nogo in strukturnimi napakami v možganih. Vendar je celotna diagnoza temeljila na besedi ‘morda’. Pomislila sva, da ni nujno, da bo tako v resnici,” se spominjata.
Par se je odločil poiskati drugo mnenje. V Londonu, kjer sta tedaj živela, sta se odpravila k svetovno znanemu specialistu za prenatalno testiranje in odkrivanje Downovega sindroma.
“Zdravnik je odkrito izjavil, da bi otroka splavil, če bi bil njegov. Rekel je, da bo imel najin sin dve ledvici, vse druge nepravilnosti pa je potrdil. Potrepljal me je po rami in dodal: ‘Imela bosta še zdrave otroke.’ Čutila sem, da me je obravnaval kot predmet, brez empatije in sočutja,” pravi Olga.
Kot državljana Velike Britanije sta imela pravico zakonito splaviti otroka vse do njegovega rojstva. “Uvrstila sva se v skupino staršev, ki so upravičeni do poznega splava,” dodaja Paweł.
Za kratek čas je par razmišljal o splavu, dokler ni Olga poklicala v bolnišnico, da bi poizvedela, kako ta proces poteka v pozni nosečnosti. Medicinska sestra ji je povedala, da otroku v srce vbrizgajo strup. Mamo nato pošljejo domov, po dveh dneh pa rodi mrtvorojenega otroka.
Molitev za čudež
“Spoznala sem, s kakšnim umorom bi imela opravka. Po vsem tem ne bi mogla normalno živeti,” pravi Olga. Klic v ustanovo se je izkazal za prelomnico v življenju Dębowskih. Mlada starša sta začela vsak dan moliti rožni venec, prosila sta Boga za čudež, v njunih srcih se je pojavilo upanje.
“Ultrazvočne preiskave so potekale vsaka dva tedna in vsakič so nama subtilno, a vedno predlagali splav, midva pa sva zelo odločno odgovorila, da se s tem ne strinjava,” dodaja Paweł. Par se je odločil odleteti na Poljsko, da bi se skupaj z otrokom izročila Bogu in Mariji.
Obiskala sta tudi staro znanko, zaposleno na onkološkem oddelku. “Sestro Noelo sva spoznala še pred najino poroko. Pozneje je zbolela za rakom na nebu, imela je metastaze. Ko sva prišla k njej, sva bila polna tesnobe, strahu, s številnimi dilemami glede prihodnosti. Iz nje je vel mir in velika ljubezen, ki je bila podarjena tudi nama. Rekla je, da bo darovala svoje trpljenje za najinega sina,” pravita Olga in Paweł.
Po vrnitvi v Anglijo sta bila povsem drugačna človeka. “Zaupala sva se Bogu in Mariji. Nadaljevala sva z molitvijo rožnega venca v veri, da bova skupaj premagala vse težave,” dodajata.
Vse diagnoze se niso uresničile
Franek se je rodil 16. avgusta 2019. “Nisva vedela, v kakšnem stanju bo najin sin prišel na svet, vendar sva bila mirna,” pravita Olga in Paweł. Večina grozljivih diagnoz se ni izkazala za resnične.
“Franek je šest tednov preživel v bolnišnici, a zaradi hipoglikemije. V strukturi njegovih možganov ni bilo pomanjkljivosti, prav tako ni imel razcepljene ustnice ali neba. Imel je tudi popolnoma razvite ledvice. Izkazalo se je, da je bila ena od napak ravno kepasta noga, ki pa se je izboljšala z ortopedskimi čevlji,” pravi mama triletnika.
Sčasoma sta opazila znatno zamudo pri njegovem psihomotoričnem razvoju in zelo nizek mišični tonus. Franek ne more hoditi ali sedeti sam, zato potrebuje vsakodnevno rehabilitacijo in nenehno pomoč staršev.
“Našla sva zelo dober center za najinega sina. Da bi mu omogočila ustrezno stopnjo rehabilitacije, smo se vsi trije preselili na Poljsko. V Angliji najin otrok ni bil deležen oskrbe, ki sva jo pričakovala. Veva, da je zdravje Franka Božja milost in čudež. Veliko ljudi še vedno moli zanj. Kljub težavam gremo naprej, polni vere in zaupanja v Boga,” poudarja družina.
“Franek naju zdravi sebičnosti in uči nesebične ljubezni”
Danes triletni deček zelo rad posluša glasbo in ptičje petje, je zelo vesel in pogosto nasmejan. Zakonca verjameta, da bo njun sin nekega dne shodil. Svojega otroka imata rada, kakršen je. “Želiva mu pomagati v njegovih vsakodnevnih borbah,” pravita.
“Sin naju zdravi sebičnosti. Ko sem slišala, da se bo rodil z invalidnostjo, me je bilo strah, da bom morala vse življenje skrbeti za nekoga, da bom izgubila veselje in mir. Zdaj mi to, da mu lahko služim po svojih najboljših močeh, daje ogromno zadovoljstvo. Zaradi Franka vem, kaj je brezpogojna ljubezen,” pravi Olga.
Zakonca poudarjata, da ima vsak človek pravico do življenja in da je na tem svetu za vsakogar prostor. “Edini način za prekinitev nosečnosti za žensko bi moral biti porod, ne glede na to, ali se otrok rodi zdrav, bolan ali ima smrtno okvaro,” dodajata.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
