Jonathan Roumie ima v letošnjem postnem času “cel kup stvari na krožniku” – v službi, ne pa tudi doma, kajti odločil se je, da se bo tokrat na velikonočne praznike pripravljal s “strogim postom”.
“Post je nekaj izjemno mogočnega,” je pojasnil Roumie. “Vsakokrat, ko ga izvajam, se stvari preprosto začnejo odpirati, vse se razjasni. Vedno znova premišljujem o tem, kako so učenci spraševali Jezusa, zakaj ne morejo pregnati nekaterih demonov, in on jim je naročil, naj več molijo in se bolj postijo … To je duhovna moč, ki izhaja iz tega, da na ta način obvladate svoje telo.”
Igralec, ki upodablja Jezusa v televizijski uspešnici Izvoljeni, je odigral tudi osrednjo vlogo v pred kratkim premierno predvajanem filmu Jezusova revolucija, v katerem je upodobil uličnega pridigarja Lonnieja Frisbeeja, vodjo gibanja Jezusovo ljudstvo v Južni Kaliforniji konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja.
V tedanjem preporodu se je na tisoče mladih iz kontrakulture “spolnosti, drog in rokenrola” zgrinjalo v cerkve, kot je Calvary Chapel v mestecu Costa Mesa v Kaliforniji, obenem pa so se osrednje krščanske veroizpovedi začele na novo odpirati skupinam z družbenih obrobij.
Ker so ga gledalci že vajeni gledati na platnu kot Jezusa, je bil Roumie kot nalašč primeren za to vlogo, saj je karizmatični Frisbee negoval podobo Kristusa, nosil je dolge lase in brado, za oznanjevanje pa si je vedno nadel dolgo tuniko in sandale.
“Mislim, da je bil na to izjemno ponosen,” je dejal Roumie, ki je za potrebe filma temeljito preučil Frisbeejevo življenje. “Ugotovil je, da je podoben Jezusu, in si rekel: ‘Nikogar drugega ni, ki bi mu bil raje podoben.’ … Bil je navdušen nad sv. Frančiškom Asiškim in si je na različne načine izposojal katoliška izročila.”
Sprememba
Vloga pomeni spremembo za Roumieja, ki je Frisbeeja opisal kot “nekoliko izmučeno dušo … z globokimi, globokimi ranami”.
Frisbee je bil v otroštvu zlorabljen in zapuščen, kot najstnik pa je eksperimentiral z drogami in alternativnimi duhovnostmi. V “poletju ljubezni” leta 1967 se je preselil v okrožje Haight-Ashbury v San Franciscu, ko je mesto preplavilo okoli 100.000 mladih. Frisbee se je po videnju, ki ga je pozneje označil za “kristalno jasnega”, znova zavezal Jezusu, pustil je umetniško šolo in se v celoti posvetil oznanjevanju.
“V filmu se osredinjamo na njegov čas, ko ga je Bog nekako povzdignil in poslal kot apostola s temi neverjetnimi, karizmatičnimi duhovnimi darovi – na zelo očitne načine darovi Svetega Duha,” je pojasnil Roumie. “Ko se človek pogovarja z nekaterimi ljudmi, ki so ga videli, kako je … ozdravljal, pravijo, da je bilo podobno kot hoditi z apostolom. Bilo je nekaj resnično izjemnega.”
Obenem se je Frisbee spopadal s posledicami zlorabe v otroštvu. Njegov zakon je razpadel leta 1973, desetletje pozneje pa se je odtujil od cerkve in se boril z odvisnostjo od kokaina. Frisbee se je sčasoma vrnil k veri in se spravil s številnimi nekdanjimi sodelavci, medtem ko se je boril z aidsom, ki mu je podlegel leta 1993.
“Seveda ni bil bog,” je dejal Roumie. “Bil je človek, ki ga je Bog v celoti uporabil, da mu je služil.”
Čeprav film zajema le zlata leta Frisbeejevega življenja, je Roumie dejal, da bodo nekateri njegovi oboževalci “morda nekoliko zmedeni” zaradi njegove najnovejše vloge, vključno s tistimi, ki so presenečeni, “ko me slišijo govoriti z mojim običajnim naglasom, saj preprosto pričakujejo, da bom imel bližnjevzhodni naglas (kot v seriji Izvoljeni), kamorkoli grem … Ko toliko časa preživiš v domovih ljudi na njihovih televizijskih zaslonih kot določen lik, te začnejo imeti za takšnega, ne glede na to, kaj sicer počneš.”
V oglasih za molitveno aplikacijo Hallow, v kateri objavlja svoja postna premišljevanja, se Roumie celo norčuje iz samega sebe ob možnosti, da bi ga zamenjali s Kristusom. Vendar, kot pravi, umetnost in življenje v nekem smislu nista tako daleč narazen.
“Na svojo vero se zelo močno zanašam, v zakramentalnem smislu,” je pojasnil Roumie. “Preden začnem kakršenkoli krog snemanja, grem k maši, k spovedi, prizadevam si, da bi nekaj časa preživel v češčenju Najsvetejšega, če je to le mogoče.”
Moli tudi brevir ali molitveno bogoslužje, najstarejšo obliko molitve, ki jo v Cerkvi skupaj molijo že od Jezusovih časov, za posvetitev dneva, molitve pa so nekakšna dopolnitev svete maše.
“Temelji na Svetem pismu in človek se počuti dosti bolj povezanega z Bogom, s tem, kaj Bog od tebe pričakuje v tvojem življenju,” je pojasnil Roumie. “Zdi se, kot da si očistiš komunikacijske poti … da bi lahko slišal, kaj ti (Bog) želi sporočiti.”
Karierna poteza
Roumie je dejal, kako je sprva okleval, da bi tako odkrito delil svojo katoliško vero, tudi ko mu je Božja previdnost ponudila priložnosti za to.
“Med epidemijo sem najprej začel moliti rožni venec Božjega usmiljenja in tradicionalni rožni venec prek spleta. … Pred tem še nikoli nisem počel česa takega,” je dejal. “Rekel sem si: ljudje bodo vedeli, da sem katoličan, in to ni ravno najboljša karierna poteza.”
Toda “celo nekatoličani so se začeli odzivati in kupovati rožne vence,” je dejal Roumie, ki je s svojim igranjem in govorništvom pridobil široko ekumensko privlačnost – kar mu omogoča, da druge vabi, naj se približajo Kristusu, obenem pa jim posreduje lepoto katoliške vere.
Krščanska edinost “me zelo nagovarja,” je dejal Roumie. “Čutim, kako Kristus ne želi, da bi bilo njegovo telo razdrobljeno, zato je vsak način, s katerim lahko pomagam to popraviti, namenjen služenju Njemu. … To je del moje vloge v umetnosti, na način služenja: združevati ljudi pod Kristusovim praporom.”
Roumie je še dejal, kako je ob opazovanju drugih, ki se odzivajo na ta klic, govorjenje o njegovi veri “vredno slehernega nelagodja”.
“Zavezal sem se, da se bom povsem prepustil Bogu. Za to se čutim poklicanega in to bom storil,” je dejal in sklenil: “Bog mi bo stal ob strani. Ves čas mi stoji ob strani.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
