Preoblikuje pozabljena oblačila v omarah: “Obstaja drugačna pot v tekstilni industriji”

Gotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste zjutraj stali pred omaro, polno oblačil, in potrto ugotavljali, da nimate kaj obleči. Določenih kosov oblačil se hitro naveličamo, morda smo jih kupili impulzivno, vedno nove modne smernice pa nam zapoveduje tudi tekstilna industrija.  Omenjenemu perečemu problemu se s poudarkom na trajnostno ozaveščenem delovanju pri svojem delu posveča naša današnja gostja Zala Hrastar. Poleg zaključevanja magistrskega študija tekstilnega oblikovanja ustvarja večplastni projekt Morja Zala, v katerem združuje svoja zanimanja oblikovanja s tekstilom, fotografijo, kolažiranjem in glasbo.

Skupaj s kolegicama Nano in Petro vodi tudi projekt Zale iz omare, s katerim "želimo ljudi spodbuditi, da z drobnimi kreativnimi nadgradnjami nazaj vzljubijo oblačila, ki jih že imajo v svojih omarah, ali pa slednja izmenjajo v lokalni skupnosti".

Kot violinistka in pevka deluje v glasbeni skupini Eni od Sedmih Milijard. Kar ji še ostane prostega časa, ga rada preživlja s prijatelji in družino, prehodi kakšen hribček, preplava kak kilometer, se zavrti v ritmih jazz glasbe ali speče palačinke.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame je idealen začetek dneva, ko se zbudim spočita in skozi okno vidim žareče jutranje sonce, rožnate oblake. Če bi bil zraven razgled še na morje, bi bila to pika na i. Pa se to zaenkrat zgodi samo nekaj dni poleti. 

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker tako sebi pokažem, da mi je mar zase, za počutje, in tako tudi bolj samozavestno in zagnano stopam v nov dan izzivom naproti. 

3. Kako je prišlo do ideje, da se podate v svet tekstila in odslužena oblačila predelate v nova?
Mislim, da je do tega prišlo predvsem spontano in z odraščanjem v okolju, ki je že tako znalo ceniti raznorazne predmete, v katerih drugi niso videli potenciala, in slednje preoblikovati v nekaj novega in uporabnega. Pri meni se je ideja ponovne uporabe, predelave pokazala v tekstilu in pozabljenih oblačilih.

Verjetno je pripomoglo to, da sem rada opazovala mami za šivalnim strojem, pa kot mlajša rada barbike ovijala v odrezke tekstila, jih po spodbudi sestre začela šivati tudi na roke, pri 11 letih pa mi je končno uspelo mami prepričati, da me nauči in dovoli uporabljati njen šivalni stroj, ki mi je omogočil, da več svojih zamisli spravim v otipljiv svet. Že takrat sem začela na svoja oblačila šivati raznorazne čipke, pa nato na sestrina, prijateljičina in jim tako dodajati samosvoj pečat.

Pozneje pa sem ob spoznavanju temnih plati tekstilne industrije z mojim ustvarjanjem želela ljudem dati alternativo, jim pokazati, da obstaja drugačna pot. In danes tako raste Morja, počasi, a vztrajno.

4. Izdelava katerega izdelka vam ponavadi predstavlja največji izziv in na katerega ste še posebej ponosni?
Težko rečem specifično, ponavadi moram biti vedno, ko nekaj delam ponovno po dolgem času, še posebej previdna, da ne naredim napak. Z gotovostjo pa rečem, da sem najbolj ponosna na projekt Sprehod med spomini, ker sem vanj res zlila vsa svoja zanimanja, znanja, ideje in prepričanja. Vanj vpletla svoje odraščanje, doživljanje sveta. Nastali so tekstilna knjiga, oblačilna kolekcija s poudarkom na preoblikovanem odpadnem materialu v nov tekstil in EP štirih skladb; skupaj pa pripovedujejo zgodbe o sanjah, hrepenenju, življenju in minljivosti. 

5. O čem bi morali kot potrošniki razmisliti, preden se odločimo za nakup novega kosa oblačila?
Na to, ali imamo doma že kaj podobnega, s čim bomo oblačilo kombinirali, ali je enostavno za vzdrževanje in nam zjutraj ne bo delalo preglavic? Se v tem resnično počutimo dobro, udobno? Čutimo sebe? Ali to res potrebujemo ali je to le hipno navdušenje? Nam bo čez pol leta, eno leto, dve leti še vedno všeč?

Svetovala bi tudi to, da naj vsaj v večji meri ne sledimo in se obremenjujemo s trendi, saj se ti prehitro spreminjajo. Raje se posvetimo ustvarjanju osebnega stila, ki se od trenda razlikuje tako, da je večen, koliko časa se mi v tem počutimo res mi, nas gradi in predstavlja okolici. 

6. Kaj vam pomeni udejstvovanje v glasbeni skupini Eni od sedmih milijard? Katera od skladb, ki ste jih do sedaj ustvarili, vam je najljubša?
Z glasbo sem zrasla in življenja brez glasbe si enostavno ne predstavljam. V 10 letih smo postali kot ena majcena družina, znotraj katere smo si različni, pa vseeno imamo eno skupno ljubezen. V tem času sem se ogromno naučila tudi o odnosih in komunikaciji; veste, ni vedno lahko, pa nekako vedno pridemo skozi, ker nam je mar. Mislim, da ustvarjamo iskreno glasbo, s katero se dotikamo mnogih, puščamo pečat in tudi to nazaj polni nas.

Trenutno mi je ena ljubših skladb nedavno izdan Brezvetrje, ki govori o tem, da četudi se kdaj znajdeš v neznanem in brez smeri, zaupaj in megla se bo razblinila, pokazala pot in spet boš jadral v svet. In potem pomislim; pa saj ni vedno grozno, če ne vemo, kje smo, saj to dopušča toliko možnosti, samo če si upamo narediti prvi korak. 

7. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Mene napolnijo že drobne, preproste stvari, ki so pravzaprav velike, npr. pogovor s prijateljico, sprehod do gozda, opazovanje sončnega zahoda, sprehod ob morju (še posebej iz časa študijske izmenjave na Danskem, to kar pogrešam).

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Študijska izmenjava na Danskem, ko sem prvič za pol leta odšla zdoma in vsakič znova spoznavala, kako dom ni prostor, vendar so to ljudje, ki te obdajajo. Kako lepo je, ko zaupaš in si pomagaš, si odprt in na poti rečeš ja dogodivščinam. Veliko sem bila tudi sama s sabo, pogrešala domače, a hkrati tudi uživala v svoji družbi. Ko sem opazovala mirno valovanje morja, se na kolesu borila z vetrom, sem deževne dneve sprejela z enako odprtimi rokami kot sončne, doživela dneve, dolge do polnoči.

Dansko sem prečesala po dolgem in počez, in ugotovila, da če si nekam želiš iti, ni druge kot to, da se brcneš v rit in samo greš. V družbi ali sam, pa družbo spoznaš po poti. Neizmerno pa sem hvaležna za cimra in sošolca Lana, brez katerega bi bila celotna izkušnja čisto drugačna. Toliko presmejanih trenutkov in namišljenih besed, res sva se znala držati pokonci. Še zdaj velikokrat s solznimi očmi sreče pomislim na to prekrasno obdobje, ki je prehitro minilo. 

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ni ravno misel, bolj razmišljanje o tem, da je okej, da tudi slaba volja ni nujno slaba. Življenje namreč sestavlja paleta čustev in pravzaprav bi bilo prav žalostno, če bi obstajalo samo nenehno veselje. Ravnovesje je pomembno, zato da lahko cenimo, kar imamo. Zato poskušam sprejeti težke trenutke, z njimi sedeti, jih opazovati. Kaj mi želijo sporočiti? Kaj me želijo naučiti? Občutke pogosto izlijem tudi v dnevnik, priporočam! Ker ko so enkrat na papirju, jih mogoče lažje prežvečiš. Vedno mi pa pomaga tudi sprehod na zraku, ki prečisti misli, čeprav se moram včasih v takih trenutkih prisiliti, da se odpravim ven. Ampak nazaj pa pridem prerojena.

10. Biti ženska je lepo, ker …
Ker smo vse tako lepe v svoji različnosti in imamo v sebi toliko moči, za katero še same včasih ne vemo, dokler je ne potrebujemo in se prebudi. 

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.