Zdi se, da živimo v vedno večji naglici: nenehno nas obkrožajo moteči dejavniki in zelo težko se osredotočimo na eno samo stvar. Če nas poleg tega še malce zmotijo otroci in smo ob koncu dolgega dne povsem izčrpani, med molitvijo v mislih zlahka odtavamo daleč stran.
In vendar so naše molitve odličen način, da izrazimo svoje skrbi in hvaležnost nebeškemu Očetu, obenem pa nam omogočajo, da ovrednotimo svoje življenje. Zato je zelo pomembno, da dobro molimo.
Eden od načinov za to je, da temeljito premislimo vsako besedo. Tudi to ni preprosto, če nas nenadoma zaskrbi, ali smo zaklenili vrata in izklopili pečico. Obstaja pa učinkovit način molitve, ki ga v zadnjem času uporabljam tudi sama – morda bo pomagal tudi vam.
Ena od težav pri izrekanju molitev, ki jih ponavljamo že vrsto let, je dejstvo, da te besede postanejo nekoliko rutinske. Pomislite, kolikokrat ste izrekli Gospodovo molitev, ne da bi zares premislili vsako besedo. To je molitev, ki smo jo izrekli že tolikokrat, da lahko nekoliko izgubi svoj pomen, če ob tem nismo resnično zbrani. Vendar so te tradicionalne molitve ključne za mojo strategijo …
Vsakokrat, ko začnem moliti, začnem z očenašem, zdravamarijo in slavo. Vendar ne nadaljujem z drugimi molitvami, dokler zares ne premislim o besedah, ki jih izgovarjam. Če ugotovim, da sem nekoliko raztresena, te tri molitve ponovim, morda celo trikrat, če je moja glava res polna vsakdanjih obveznosti.
Ko naposled razumem in začutim vsako besedo, se posvetim še drugim molitvam. To mi pomaga, da se počutim bolj povezano z Bogom ali vsemi svetniki, ki se jim priporočam, obenem pa me povsem umiri.
Ob koncu svojih molitev se počutim zadovoljno. Pripravljena sem na dober spanec ali na to, da dan začnem malce bolj smiselno.
Če menite, da bi vam ta tehnika lahko pomagala, jo le preizkusite. In ne pozabite, tudi če so naše začetne molitve malce raztresene, nikoli ne bodo naletele na gluha ušesa.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
