V kinematografih je na ogled španski družinski film Milosti polni (Llenos de gracia), ki nagovarja socialno in vzgojno problematiko ter spregovori o pomenu nogometa, pravega doma in trdne skupnosti.
Drugi celovečerec režiserja Roberta Buesa nas popelje na začetek poletja 1994. Učenci deške internatske šole El Parral odhajajo domov, enajsterica tistih, ki nimajo doma, pa je prisiljena ostati tam in poletje preživeti za samostanskimi zidovi. Da jim ni dolgčas, fantje kot za stavo počnejo vse, kar je prepovedano.
Mati prednica je sita sramote, pritožb in policije, zato jo misel na to, da bodo šolo kmalu zaprli, prej pomirja kot vznemirja. V upanju, da bo falote vsaj približno obdržala pod nadzorom, k njim pošlje sestro Marino. Fantje takoj spoznajo, da ni tipična nuna, vendar se ne dajo zlahka. Kdo bo koga? Lahko težave reši nogomet, o katerem nune nimajo pojma?
Navdihnjen po resnični zgodbi
Ideja za zgodbo izhaja iz življenja španskega nogometaša Valda, ki je po otroštvu v internatski šoli pri redovnicah treniral v nogometni šoli Real Madrid in nato igral za več španskih prvoligašev, predvsem Osasuno, Espanyol in Levante. Zgodba o njegovih nogometnih začetkih je prišla na plan leta 2004, ko je na eni od tekem po zadetem golu razkril napis pod dresom: “Hvala, sestra Marina!”
Napis je vzbudil radovednost športne psihologinje Inme Puig, ki je stvari prišla do dna in zgodbo iz prve roke prelila v knjigo z naslovom La revolución emocional. Avtorica knjige je sicer sodelovala tudi pri nastajanju filma, vendar velja opozoriti, da slednji ni nogometaševa biografija, pač pa izmišljena zgodba, zgolj navdihnjena po njegovi. Med drugim se tudi šola oz. internat v filmu imenuje drugače od tistega, v katerem je otroštvo preživel Valdo.
Izvrstna zasedba in neprepričljivi katoliški prizori
Poleg enajsterice fantov, izbranih izmed več kot 2.000 kandidatov, so v filmu nastopili tudi v Španiji znani igralci, kot so Carmen Machi, Paula Usero, Manolo Solo in Nuria González. Prav igralski zasedbi gre zahvala, da filma ne moremo označiti zgolj kot še ene v vrsti zgodb o neukrotljivi mladini, ki jo po mnogih propadlih poskusih končno nekdo uspe obvladati. Svoje vloge so namreč vsi po vrsti odigrali prepričljivo, nekateri naravnost navdušujoče. Gledalca skorajda hkrati nasmejijo in presunejo do solz.
Kljub vsem kvalitetam filma pa so nekateri prizori izrazito nerazviti. Vsekakor je najšibkejši del filma prvo sveto obhajilo, ki se zgodi čisto preveč mimogrede in daje občutek, da je v zgodbo vrinjen na silo. To, da je nad najstniškimi divjaki prvi obupal prav kaplan, bi bilo bolje prikazati na drugačen način. In ko smo ravno pri prizorih iz katoliškega življenja: sester nikoli ne vidimo moliti, nakazani globlji pogovori (z veliko potenciala) pa so skrčeni na nekaj replik. Vendar film življenja redovnic ne prikazuje stereotipno, kar je vredno pohvale.
Družinski film, ne otroški
Omeniti velja, da film o najstniški mulariji pač ne prizanaša s prizori kajenja, popivanja, omenjanja pornografije, samozadovoljevanja in spolnosti, zato naj starši sami presodijo, kaj zanje pomeni oznaka 9+. Vsekakor je dobrodošlo upoštevati, da ne gre za otroški, pač pa za družinski film, in si ga zato ogledati skupaj, saj lahko odpre kar nekaj vprašanj in iztočnic za dragocen pogovor, obenem pa obudi hvaležnost za dom in družino.
Ogled ne navdušuje zgolj družin, saj daje nov zagon mnogim, ki se ukvarjajo s težavno “mularijo”, saj spomni, da je dobro že v mladih, le prebuditi ga je treba. Kot je dejal režiser: “Zame ta film govori o pravem poučevanju: takem, ki ne obupa in ki razume, da si otrok vedno zasluži drugo priložnost.”
Film je v Kinodvoru na sporedu ob sobotah in nedeljah do konca marca, videti pa ga bo mogoče tudi v drugih kinematografih Art kino mreže Slovenije.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
