Če imaš več zdravja, več znanja,
več vere, več denarja,
ti ta ‘več’ ne pripada.
Deliti ga moraš z drugimi.(Jean Guitton)
Pred kratkim so me prosili, če bi neko ukrajinsko begunko spremljala k zdravniku. Ker govorim nekoliko rusko, sem šla z njo kot prevajalka. V dneh po pregledu pa me je gospa začela vsak dan klicati po telefonu. Spraševala me je stvari, ki so se na videz zdele nesmiselne, ali pa je med pregledom že dobila odgovore.
Takšni klici človeka sčasoma začnejo delati nejevoljnega. Bili so pogosti, vprašanja vedno ista. Kljub temu sem se nekako uspela zavedati, da ne gre samo za konkretna vprašanja, temveč da je gospa prestrašena, verjetno travmatizirana že od prej in da bolj od konkretnih odgovorov potrebuje pomirjujoč glas, prijazno besedo in zagotovilo, da bo vse v redu. Potrebuje občutek, da jo je nekdo začutil in jo vsaj za nekaj časa pomiril.
V Svetem pismu pogosto beremo o ljubezni do sočloveka in usmiljenju. “Daj lačnemu svoj kruh in kadar vidiš nagega, ga obleci,” (Iz 58,7). Sveto pismo je posuto s sporočili in namigi, kako bližnjemu pomagati in kaj Bog želi od nas. A resnici na ljubo to pogosto tudi prezremo in preslišimo. Mogoče smo vsaj delno tudi že izgubili zaupanje v ta Jezusov nauk.
Kolikokrat se zgodi, da se nas stiska in pomanjkanje bližnjega ne dotakneta več. Na svetu je toliko hudega. Zdi se, da ko se z naslovnic umakne ena katastrofa, se že zgodi nekaj novega. Takrat pogosto prej, kot da bi pomagali drugemu, pomislimo nase, na svoje imetje, svojo varnost, še bolj pa na način življenja, rutino in čas, ki se jim ne želimo odreči.
Kdor pa je usmiljen, ni navezan na to, kar ima. Seveda smo odgovorni in poskrbimo za tisto, kar potrebujemo, znamo pa se svojemu tudi odpovedati. Pa ne samo tistemu, česar tako ali tako ne potrebujemo več; pravo darovanje je, ko podarimo najboljše, kar imamo, in tisto, kar bomo tudi sami pogrešali. Na ta način se zaupamo Bogu in se prepustimo Božji previdnosti ter naravnemu duhovnemu zakonu, da se nam bo vse, kar v usmiljenju podarimo, zvrhano vrnilo že zdaj, vračunano pa nam bo tudi v nebesih.
“Kdor se usmili siromaka, daje posojilo Gospodu in povrnil mu bo za njegovo delo,” (Prg 19, 17). Če je naš dar posojilo Bogu, se Bog torej ne bo izognil povračilu tistega, kar smo podarili. Božje povračilo pa je vedno mnogo bogatejše od vsega, kar lahko izdelamo s svojimi rokami, zaslužimo z delom ali prihranimo na banki. Dokler nekaj krčevito držimo, ne moremo niti odpreti svojih rok, da bi Bog vanje lahko nasul vse materialne in duhovne dobrine, ki nam jih v povračilo želi dati.
“Molitev s postom in miloščino je boljša, kakor spravljati zaklade sveta,” (Tob 12,8). Sčasoma spoznavamo, da imetje, ki ga imamo za svoje, v resnici ne pripomore k varnosti. Kadarkoli lahko vse izgubimo, bogastvo pa tudi ni pot do sreče. Z razumevanjem tega se “borimo” vse življenje.
Kdor pa zmore ta miselni in duhovni obrat, postane srečnejši in notranje mnogo bolj izpolnjen. “Usmiljenja hočem in ne žrtve!” (Mt 9,13) še doda Jezus. Niti molitev niti post v Božjih očeh nimata takšnega pomena, kakor ga ima ozreti se na bližnjega, začutiti njegovo stisko in mu podariti nekaj svojega.
Post se nam vsako leto približa na nekoliko drugačen način. Vabi nas, da kot izziv sprejmemo nekaj, kar nas presega – v darovanju, spremembi ali iskanju. Kar nas presega, nas obenem vabi, da v svoj trud sprejmemo Boga. Namen posta namreč je, da se spet za odtenek globlje povežemo z Njim in mu postanemo še kanček bolj podobni.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
