Matej Pečovnik je pri 25 letih zbolel za rakom, njegova diagnoza je bila Hodgkinov limfom. Kot pravi, se mu je takrat zamajal svet. Čeprav je bilo zdravljenje, ki je trajalo približno pol leta, zelo naporno in težko, je našel voljo in ves čas videl luč na koncu tunela. Zadnji dan zdravljenja, ko je uspel premagati raka, označuje za svoj drugi rojstni dan.
Ker se je zavedal, kako pomembna je podporna mreža in pomoč drugih, je skupaj z dvema prijateljema ustanovil Slovensko onkološko društvo za moške OnkoMan, katerega namen je ozaveščanje moških in njihovih bližnjih o raku in pomenu skrbi za lastno zdravje. Matej z veseljem pomaga drugim in svoje pomoči ne dojema kot delo, ampak kot privilegij.
Kaj ste doživljali, ko ste prvič izvedeli za diagnozo?
Ko sem šel iz slovenjgraške bolnišnice na onkološki inštitut, sem si mislil, da gotovo ni to, kar bi lahko bilo. Ko mi je onkolog rekel, da sumijo na Hodgkinov limfom, sem rekel: “Super, tale limfom mi izrežete, hvala bogu, da ni rak.” Šele nato sem izvedel, da je to vrsta raka.
Potem me je pretreslo do temeljev. Nelagodje, temni oblaki, bilo je maja, zunaj je bilo lepo vreme, jaz pa sem na onkološkem inštitutu razmišljal o tem, kaj se mi je zgodilo, zakaj jaz, ki sem živel bolj kot ne zdravo in športno življenje.
Vseeno mislim, da se vse v življenju zgodi z razlogom in meni je rak dal več, kot mi je vzel. Zaradi tega imam zelo dobre prijatelje, takrat sem lahko ločil zrno od plevela, tisti prijatelji, ki so ostali, so še danes prijatelji, tisti, ki so pa šli, so bili tam trenutno.
Gotovo so bili trenutki, ko je bilo zares težko. Kako ste se “pobrali” po takih trenutkih?
Pobereš se lahko samo sam. Fokus do uspeha pa ti lahko pomagajo vzdrževati tudi svojci. Imel sem zlate starše, sestro, tete in strice, jaz sem se dejansko samo zdravil, za nič drugega mi ni bilo treba skrbeti. Poznam primere, ko morajo poleg tega skrbeti še za tisoč drugih stvari, in to si težko predstavljam. Zelo hvaležen sem vsem, ki so mi takrat pomagali.
Težkih trenutkov je bilo zelo veliko, ko se kemoterapija nalaga na kemoterapijo, telo se ne rehabilitira do naslednje in potem udari naslednji citostatik in še naslednji in vsaka je težja. Poznaš samo pot od postelje do stranišča.
Kljub temu mora biti črnih trenutkov v glavi čim manj, moraš jih nekako blokirati oziroma misliti lepe stvari, biti pozitiven, zaupati onkologiji. Niti enkrat nisem podvomil v zdravnike, prepričan sem, da je naša onkologija zelo dobra. Slišimo marsikatero zgodbo, kako se kdo zdravi. Morda pomaga, ampak vseeno sem prepričan, da je najbolje, da se zdraviš na onkološkem inštitutu.
Poleg zdravstvenega osebja pa je zelo pomemben še drugi vidik. Ko sem zbolel, društvenega življenja, društva za pomoč še ni bilo. Bilo je Društvo onkoloških bolnikov, v katerega sem se hitro včlanil in smo začeli že tam spreminjati stvari, tiskati knjižice, pisati zgodbe, ki dvignejo ljudi.
Onkologi in sestre lahko naredijo veliko, vendar lahko dajo le en del, društveni del pa je pri rehabilitaciji in končnem uspehu zelo pomemben, ker je tisti, ki te dvigne. Onkolog je samo sopotnik, mi pa dejansko vemo, kaj pomeni kemoterapija, radioterapija, kaj pomeni operacija, vemo, kaj je nam pomagalo.
Seveda ni nujno, da če so meni proti slabosti pomagale jagodne žitne ploščice, da bo tudi drugemu, sem pa na lastni koži občutil, kaj pomeni aplikacija kemoterapije, in se mi zdi, da smo tu zelo pomemben del verige na poti k uspehu. Je pa res, da je na koncu lastna glava tista, ki te dvigne.
Stari ste bili 25 let, na višku svojih moči. Kako ste se takrat soočili z mislijo na minljivost?
Na začetku je bilo zelo, zelo težko, ker ne veš, ali je to to. Šok, pretres, nelagodje, vse stvari ti gredo po glavi: “Pri 25 in že kar konec?!”
Potem spoznaš nekoga na onkološkem inštitutu, ki ti poda svojo zgodbo. Se sestaviš, v svoji glavi narediš načrt in se boriš dalje. Bolj ko gre proti koncu, bolj razmišljaš, da še nisi videl celega sveta, nisi bil na najbolj pomembni tekmi svojega kluba, da nisi bil 50-krat na leto na Uršlji gori, to so mali cilji, ki si jih zadaš.
Ti mali cilji so zelo pomembni pri borbi z boleznijo, temu pravimo “baby steps”. Ko ti na začetku povedo, da boš dobil določeno število kemoterapij, že kar narediš načrte, kdaj boš spet čisto v redu, razmišljaš: “No, saj do svojega rojstnega dneva sem bom že izvlekel.” Potem ugotoviš, da kri ni v redu in se ta načrt spet malo spremeni.
Mali neuspehi so prisotni ves čas, ampak na koncu tunela sem ves čas videl luč. Nekje peti dan zdravljenja je bil moj načrt narejen in ni bilo razloga, da se ne bi izšlo in se tudi je. Letos bo 20 let od moje diagnoze. Oktobra imam drugi rojstni dan. Praznujem kar dva, enega pravega, kjer štejem leta, pri drugem pa ugotavljam, koliko se počutim starega. Zdaj sem nekje okoli dvajset. 😊
Je kaj, na kar ste po diagnozi spremenili pogled?
Prav zelo spremenil se nisem, pozitiven sem bil že prej. Je pa res, da je malih skrbi manj, kot jih je bilo prej. Vseeno mi je, ali bo posoda pomita zdajle ali čez dve uri, če perilo na stojalu visi kak dan več, to ni življenjskega pomena.
Še bolj sem se začel zavedati, da je dobro, da si pošten do sebe in drugih, ne maram zahrbtnosti, raje imam, da mi nekdo pove, da nekaj ni prav, kot da govori za hrbtom. To me moti bolj kot vse drugo.
Rad pomagam, ni se mi težko peljati čez celo Slovenijo, da bi pomagal nekomu, ki ima enako diagnozo, kot sem jo imel sam. Moje življenjsko poslanstvo od leta 2003 je pomagati drugim, ker vem, kako težko je, ko udari in ko ni nikogar, na kogar bi se obrnil.
Kaj je poslanstvo društva OnkoMan?
Vsi trije ustanovitelji smo prej delali v Društvu onkoloških bolnikov in smo že tam želeli delati drugačne stvari oziroma projekte, ker moški zahtevamo drugačen pristop. Da moške izbezamo iz njihovih jam, je treba nekaj drugega. In ravno zaradi tega so naše ozaveščevalne akcije malo drugačne, bolj provokativne.
Prva naloga našega društva je pomagati borkam in borcem na onkološkem inštitutu, druga naloga pa je, da opozarjamo moške, da je treba skrbeti za svoje zdravje, ne čakati na zadnji trenutek. Tudi drugi superjunaki, na primer Superman, po katerem smo ustvarili ime, so pomagali drugim, mi pač pomagamo na drugačen način. Poskušamo biti drugačni, provokativni, nasmejani, tudi naši dogodki so taki.
Moški potrebujejo bolj konkretno spodbudo. Če ženska zboli za rakom dojke, je 95 odstotkov verjetnosti, da bo čez nekaj dni včlanjena v društvo Europa Donna, po bolezni bo nosila roza majice, pri moških pa je to manj verjetno, zato moramo ozaveščanju moških in pomoči nameniti še toliko več pozornosti.
S svojimi pričevanji želite spodbujati, ostajati pozitivni. Kaj je tisto, kar spodbuja vas?
Zadovoljstvo mi dajejo čisto osnovne stvari ali ko me nekdo pokliče in pove, da ima to in to bolezen, ga z nekom povežem in čez pol leta izvem, da je v redu. To je zame velik uspeh. Tudi jaz pomagam, pred kratkim sem imel sodelavca, starega 25 let, ki je zbolel za rakom in sva se skupaj borila.
To so stvari, ki nas dvignejo. Najprej strma pot navzdol, veselje ob zmagi pa je potem še toliko večje. Svet je boljši, če se smejemo, če smo optimisti, če pomagamo drug drugemu. Prepričan sem, da če dvigneš druge, dvigneš tudi sebe. Prej ko se bomo tega zavedali, bolje bo.
Vso to pozitivno energijo, ki veje na naših dogodkih, boste lahko občutili, če se nam pridružite na dogodku Krog življenja, ki bo potekal 26. in 27. maja 2023 na Ravnah na Koroškem. Vabljeni.
