Kako se rešiti občutka osamljenosti?

Mnogi ljudje živijo z intimnim trpljenjem zaradi občutka nenehne osamljenosti, tudi če so obkroženi z ljudmi. Nenehno prisotnega žalostnega občutka se ne morejo otresti, ker so prepričani, da jim manjka ljubezni, naklonjenosti in da nimajo pravega življenjskega sopotnika, ki bi jim občutek pomagal premagati.

Občutek osamljenosti predstavlja hrepenenje po družbi nekoga, ki nas ima rad in mu je resnično mar za nas.

Včasih lahko občutek nadomestimo s kakšnim športom in druženjem. Toda takoj, ko prijeten trenutek mine, se vrne strašna osamljenost, ki kali naš notranji mir.

Osamljenost je hkrati občutek in ideja. Je obsedenost, v kateri zaradi naše kaprice, da nas občutka osamljenosti lahko reši zgolj nekdo drug, ne znamo uživati v življenju brez neke druge (romantično idealizirane) osebe.

V resnici v življenju nismo sami. Vedno imamo nekoga, ki nas ima rad in mu je mar za nas. Je pa res, da morda ne na način, ki bi si ga želeli.

Občutek osamljenosti je notranji občutek. Nihče iz zunanjega sveta vam ga ne bo odvzel, to lahko storite le vi.

Prenehati morate čakati na sanjsko osebo, ob kateri naj bi se počutili srečno. Če to osebo najdete, boste postali od nje odvisni in kmalu boste trpeli, sploh če se bo oseba odselila ali pa se od vas oddaljila.

Poiskati morate sami sebe. To je najboljše zdravilo za premagovanje osamljenosti.

Za mnoge psihologe občutek osamljenosti izhaja iz otroštva, v katerem je primanjkovalo naklonjenosti in ustrezne starševske pozornosti. Tovrstne življenjske izkušnje ustvarjajo praznino in prepričanje, da moramo najti nekoga, ki nam bo lahko dal tisto, česar nam niso dali starši.

Namesto da naklonjenost iščemo pri drugih, jo je bolje poiskati pri sebi, v "osamljenosti".

Živeti osamljenost pomeni nehati hrepeneti po naklonjenosti, ki vam ni bila dana, pomeni premagati potrebo po iskanju nekoga drugega, ki bi vas odrešil osamljenosti. Če vam uspe to spoznati, boste odprli vrata za globoko srečanje s seboj in Božjo ljubeznijo.

Samota je pot do notranjega miru, boljše komunikacije z Bogom in odkrivanja naših misli in občutkov brez motečih faktorjev vsakdana.

V samoti si damo priložnost, da spoznamo, kako zelo nas Bog ljubi, in odkrijemo, da je naša najpomembnejša naloga ljubiti sebe in druge in da nehamo iskati pri drugih, da bi nam dali to, kar že imamo.

Ceniti osamljenost je vaja avtonomije. Pomeni zavedati se svoje svobode, v kateri se lahko darujemo drugim in v kateri nam ni treba naskrivaj iskati nekoga, ki naj bi nam jo pomagal ublažiti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.