Obstaja splošna domneva, tako razširjena, da je niti ni več treba dokazovati: za kakovosten in trajen zakon je treba najprej končati študij, začeti uspešno poklicno pot in nato poiskati partnerja s podobnimi sposobnostmi.
Kljub temu da je civilna razveza zakona razmeroma preprosta, zakonsko zvezo še vedno dojemamo kot skupnost moža in žene, za katero so značilne izključnost, zvestoba in trajnost.
Posledično se je razširila še ena ideja, ki jo mnogi zelo radi spodbujajo: preden se odločimo za tako dokončno zavezo, je treba razmerju najprej omogočiti “poskusno vožnjo” oz. obdobje skupnega življenja, da vidimo, kako paru uspeva skupno bivanje med istimi stenami, ko je treba opraviti nakupe in različna gospodinjska opravila, usklajevati delovne obveznosti in morda tudi že vzgajati otroka.
Najslabša možnost je več izbir
Hote ali nehote smo si ta priljubljeni pristop k zakonu izposodili iz potrošniške miselnosti: preden potrdim nakup, moram preveriti, ali izdelek oz. storitev izpolnjuje moja pričakovanja. Toda sociološke raziskave kažejo, da pri zakonski zvezi to ni najboljši pristop.
Več partnerjev pomeni manj zavezanosti
Psihologinja Galena Rhoades, ki preučuje odnose med mladimi odraslimi, v videoposnetku na YouTubu trdi:
Na splošno mislimo, da je več izkušenj bolje (…). Toda za odnose velja ravno nasprotno. Več izkušenj je povezanih z manj srečnim zakonom v poznejšem obdobju. Na primer: ugotovili smo, da so imele osebe, ki so bile že prej poročene, osebe, ki so že prej živele s partnerjem, in osebe, ki so imele pred poroko več spolnih partnerjev, pozneje v zakonu manj lastnosti dobrega partnerja.
Avtorica za to navaja različne možne razloge. Na primer: nenehno primerjanje z drugimi možnostmi in izkušnje z razpadom prejšnjih razmerij lahko oslabijo predanost zakonski zvezi.
Wilcox in Stone: stari model je najučinkovitejši
Profesor sociologije in direktor projekta National Marriage Project (z Univerze v Virginiji) W. Bradford Wilcox je skupaj z demografom Lymanom Stonom v raziskavi prav tako pokazal, kako učinkovit je t. i. tradicionalni in pogosto omalovaževani model.
Dan McLaughlin v ameriški reviji The National Review navaja Wilcoxa:
“Mnogi mladi odrasli danes menijo, da je kohabitacija eden od stebrov uspešnega zakona, kar je eden od razlogov, zakaj več kot 70 odstotkov tistih, ki se danes poročijo, živi skupaj pred poroko. Toda splošno prepričanje je napačno: Američani, ki živijo v zunajzakonski skupnosti pred poroko, imajo manjšo verjetnost, da bodo srečno poročeni, in večjo verjetnost, da se bodo razšli.
Po naši raziskavi je verjetnost, da se bodo pari, ki živijo skupaj, ločili, za 15 odstotkov večja kot pri tistih, ki tega pred poroko ne storijo. Stanfordska študija navaja druge raziskave, ki so pokazale, da je bila povezava med sobivanjem in ločitvijo še posebej močna pri ženskah, ki so pred poroko sobivale z moškim, s katerim se pozneje niso poročile …”
Med nevernimi mladimi je razširjeno prepričanje, da se je veliko primerneje poročiti okoli 30. leta, če želite zmanjšati tveganje za ločitev. To pa je opazno manjše pri njihovih vrstnikih z verskimi prepričanji (ne zgolj krščanskimi), ki se običajno poročijo v svojih dvajsetih oz. vsekakor pred tridesetim letom. Wilcox pravi:
“Običajno velja, da možnosti za oblikovanje trdnega in stabilnega družinskega življenja najbolje povečamo tako, da 20. leta namenimo izobraževanju, delu in zabavi, nato pa se poročimo okoli 30. leta. Vendar raziskave kažejo drugačno zgodbo, vsaj pri vernih parih: če skupno bivanje prihranimo za zakon in z obredom potrdimo svetost razmerja, se zdi, da se možnosti za trdno in srečno zakonsko zvezo občutno povečajo.”
Sicer drži tudi, da je bila krščanska poroka, sklenjena zgolj v skladu z družbenimi merili in brez zavedanja ideala, ki ga uteleša, v preteklosti ena izmed oblik zatiranja. Skrčena na obvezen običaj, na neodgovorno konvencijo, je bila v nevarnosti, da se skrči zgolj na navidezno zvestobo.
Resnica o človeštvu
Toda danes ni več obveznosti, predvsem za mlade ženske, da se poročijo, ker bi jim v nasprotnem primeru grozilo devištvo do smrti, ali da hitijo s poroko, ker so noseče. Dinamika odnosov, zakonsko življenje in pristnejše osebne potrebe se zdaj lahko znova pojavijo brez mnogih predsodkov.
Zvestoba je potreba, ki jo odkrijemo v sebi, kljub slabostim in napakam. Izključnost in popolna predanost v enem odnosu je tisto, kar najbolj odgovarja našim temeljnim željam, da bi bili brezpogojno ljubljeni, priznani in sprejeti. To nima nobene zveze z Disneyjevimi pravljicami, temveč s tem, kako smo ustvarjeni in kakšen način življenja najbolj ustreza naši naravi, ki je tako zapletena in zahtevna.
Morda bo zdaj celo glas Katoliške cerkve slišati bolj jasno in sveže.
In vendar je to vedno isti glas, materinski in mojstrski, ki človeštvu kaže njegovo naravo, ga opozarja na nevarnosti, izpostavlja vrline in vzorce ter ponuja pot, kako živeti polno življenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
