Maja Žerovnik in Amanda Kladnik sta zeliščarki iz Gornjega Grada, ki delata pod imenom Babave in bosta letos v reviji Praznična pisali rubriko o zeliščih.
Od kod izvira ime Babave?
Maja: Dolgo sva bili brez imena. Želeli sva si, da bi imelo pomen, a ni nič zazvenelo. Potem pa naju je navdahnila pripoved p. Gržana o babi. Že naši predniki naj bi poznali tri duhovna obdobja v razvoju moškega in ženske. Pri moškem so to deček, bojevnik in modrec, ki ima v rokah moč in meč. Pri ženskah pa deklice, žene in babe. V njihovih rokah sta srce in intuicija, ki v sodelovanju z mečem in močjo modreca nudita vsesplošno ravnovesje. Ker baba vse to ve, je nastala znamka Babave. Za naju besedna zloženka pomeni željo po ohranjanju naravne, kulturne in nesnovne dediščine našega prostora. Njena rdeča nit pa so zelišča.
Baba ima v slovenščini nekoliko slabšalni prizvok. Želita to spremeniti?
Amanda: Namenoma ne, ampak se stvari same tako obrnejo. S svojim delom ozaveščava in tako obiskovalci spoznajo še drugi, pozitivni in zapostavljeni pomen besede. Marsikje ima ta beseda negativen prizvok, a v našem prostoru je predvsem med starejšimi baba tudi kompliment.
Maja: Želiva si postati babi, saj to pomeni osebno rast na vseh področjih – fizičnem, čustvenem, duhovnem. Ne ozirava se na to, kaj si kdo misli.
Verjetno pa vsebine, ki jih pripravljata, lahko kljub imenu nagovorijo tudi moške?
Maja: Nikoli nisva hoteli s svojim imenom kogarkoli odgnati. Ženske so res večinske obiskovalke, a tudi moški ne zaostajajo. Dostikrat presenetijo z modrostjo, znanjem, pa tudi odprtostjo.
Pri nas v Sloveniji je zeliščarstvo zelo dobro razvito. A midve želiva, da človek stopi še korak nazaj. Da se na zelišča ne spomni samo, ko je bolan, ampak vzpostavi odnos do narave, naravne dediščine in začne vse to ceniti.
Pogovor, ki ga berete, je v celoti objavljen v spomladanski izdaji revije Praznična.
Vsebino Praznične narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Vsaka številka prinaša zanimive intervjuje, kulinariko, reportaže in predloge za potepanja, duhovno spodbudo, ideje za dekoracijo doma, ročno ustvarjanje in vrtnarjenje, potrošniške in modne nasvete ter praznična povabila.Prelistajte revijo!
Zanimiva vsebina, ki jo ponujata, je Savinjski duhovni umik. Ga lahko predstavita?
Maja: Gornji Grad je malo skrit, miren, zelen kotiček v objemu gozda in okoliških hribov, z izjemno zgodovino. A je rahlo zaspan kraj. Na področju turizma je še prostor za razvoj. Imava dve 5-zvezdični doživetji: Zeliščna čarovnija v Savinjski dolini in Savinjski duhovni umik.
Če je Zeliščna čarovnija interpretacija najinega vsakdana, skozi katerega popeljeva goste, pa v Savinjskem duhovnem umiku prepustiva prostoru, da s pomočjo senzoričnih povabil pripoveduje lastno zgodbo. Čas benediktincev gostje doživijo skozi vonj, čas ljubljanskih škofov skozi zvok. V zeliščarni se preselimo v današnji čas, ki ga s pojedino z lokalnimi sestavinami doživijo s pomočjo okusa. Za konec obiščemo sestre klarise v Nazarjah.
Amanda: Obiskovalcev ne želiva zasititi z informacijami. Naj zgodovino doživijo skozi čutila. Najraje imava majhne skupine do osem oseb, da se lahko resnično posvetiva vsakemu posebej.
Zeleni turizem mora sodelovati z naravo. Vama ta kdaj tudi zagode?
Maja: V vrtu tudi ena sezona ni enaka drugi. Eno leto zraste več nečesa, drugo leto slednjega sploh ni. Prilagodiva se, prepustiva. Kar nama narava tisto leto da, s tistim delava. Obiščeva pa tudi okoliške travnike in hribe. Poznava nekaj rastišč zelišč. Pri tem paziva, da na vsakem nabereva le nekaj odstotkov zelišč. Zato, da ostane nekaj tudi za druge ljudi, za živali in ne nazadnje, da se rastišče tudi ohrani in da narave ne izropamo. Slednje se že kaže kot problem, saj se čedalje več ljudi ukvarja z zeliščarstvom.
Amanda: Najin vrt je zasnovan bolj kot park, za predstavitev biotske raznolikosti, in že sprehod skozenj je doživetje. Čeprav je tudi zalogovnik najinih surovin, pa zelišča niso zasajena na način, da se posnema naravo. To pa v času nabiranja pomeni več dela.
Kako pomembno je ravnanje z zelišči? Kakšna je razlika med doma pridelanim čajem in industrijskim?
Amanda: Ogromna!
Maja: Sploh ni primerjave!
Amanda: Delim anekdoto: Na eni prvih čajank, ki sva jo priredili, sva si za količino in razmerje vzeli zgled pri kupljenem čaju. Preverili sva, koliko čaja je v kupljeni čajni vrečki in takšno razmerje uporabili pri metinem čaju, ki smo ga pripravili na čajanki. Bil je tako intenzivnega vonja in okusa, da se ga sploh ni dalo piti. Je pa res, da način sušenja, shranjevanja in to, kako sveže je zelišče, vpliva na končni okus in kvaliteto. Kvalitetnejših zelišč se porabi manj in tudi to je eden od dejavnikov, ki vpliva na ceno.
Maja: Veliko je trenutkov, ki se jih ne da ovrednotiti. Včasih so žajbelj nabirali v beli obleki, z umitimi rokami in nogami, bosi … Danes mislimo, da nimamo več časa, a si ga je dobro vzeti, saj take podrobnosti dajo veliko dodano vrednost skodelici čaja.
Amanda: Skušava upoštevati, da se je treba pri obiranju ravnati po soncu, med 10. in 14. uro, da je koledar primeren, luna … Sušiva celo rastlino, da se ohrani čim več vonja, okusa, esence. Med čajanko se obiskovalci umirijo, popeljeva jih v svet pripovedi, domišljije, da spustijo vsakdanje misli in se prepustijo. Tak čaj je najboljši.
Kakšna zgodba ali izročilo, ki vama je posebej pri srcu?
Amanda: To zgodbo ponavadi podelim v vrtu, je pa o dobri misli, divjem origanu. Dolgo sem se spraševala, zakaj takšno poimenovanje, potem pa sem prišla do odgovora. V preteklosti, ko je bilo neurje ali je doma prišlo do nesoglasij, je gospodinja vzela vejico dobre misli in jo vrgla na ogenj. Vonj zelišča je pomiril strasti in ublažil situacijo.
Na naših koncih so ženske včasih nosile cvet dobre misli zataknjen za predpasnik, da jih je zaščitil pred slabim. Tudi ta mi je v zadnjem času pri srcu.
Maja: Meni pa je zanimivo izročilo čajank pri nas. Že pred vojno so pri nas ženske imele čajanke, na katerih so bili moški celo prepovedani. Na kmetijah so jih tudi imeli, samo v tisti čaj je pa tudi šnops malo notri stopil (smeh). V osnovi je bil čaj tisti, ki je združeval ljudi, za različne namene.
Kaj najbolj priporočata ob vstopu v pomlad, ko vse vzbrsteva in ljudje luščimo zimski oklep?
Maja: Naj si bralci na naslednjem sprehodu sezujejo čevlje in gredo bosi skozi pomladne travnike, malo postojijo in zadihajo.
Amanda: Vmes naj si kaj regrata naberejo, pa kak poganjek koprive. Po težki zimski hrani se prileže kaj lahkega in svežega.
