Družina Kaloh zase pravi, da so klasična družina, ki je najraje skupaj. Radi športajo, berejo, skupaj pogledajo kak film ali risanko. Družina šteje štiri člane oziroma, kot bi takoj popravila najmlajša Frida, pet, saj zanjo tudi Hector (leto in pol star pes) predstavlja polnopravnega člana družine.
Izredno radi pa tudi potujejo. Odkrivanje sveta se jim namreč zdi izjemno pomembno. Marko in Vesna imata družinsko podjetje VBO digitalno zobozdravstvo.
A vendar niso čisto običajna družina, saj otroka Edvard in Frida, stara komaj šest in sedem let, že nekaj let zmagujeta na matematičnih tekmovanjih, recitirata decimalke števila pi (Edvard zna trenutno našteti 2.000 decimalk, Frida pa malo manj kot 400). Edvard hodi v šolo Montessori, Frida pa je še v vrtcu.
Pravita, da sta svoja otroka že od prvega dneva obravnavala kot človeka in se z njima ves čas pogovarjala kot z odraslimi osebami. Na začetku je bilo videti malo čudno, a se je na koncu tudi okolica navadila.
Sicer pa jim družina pomeni vse. Kot je zapisal Marko v eni izmed objav na Facebooku: “Dokler smo skupaj in zdravi, imamo vse. Ob vseh igračkah tega sveta otrok potrebuje le starše. Ljubečega starša. Pomislite na to, ko se boste zalotili, kako razmišljate o strahovih jutrišnjega dne. Odženite te misli in se posvetite sedanjemu trenutku. Otrok, partner, starš vas potrebuje zdaj.”
Vesna in Marko, kako sta se spoznala, poročila in kaj sta rada skupaj počela, preden sta dobila otroke?
Najin spoznavni moment je bil prav poseben. Marko je bil vodja bančne poslovalnice, ko sem kot mlada ortodontka prišla odpret svoj prvi poslovni račun. Prvi stisk roke in pogled iz oči v oči je bil dovolj, da sva oba vedela. Čutila. Preprosto zgodilo se je.
Preden sta se rodila Edvard in Frida, sva ogromno športala in hodila na tekaške prireditve. Po rojstvu obeh otrok se je to zmanjšalo, danes pa lahko to spet počneva, saj otroka že tečeta z nama.
Kako poskrbita za svoj odnos, da nista le “ati in mami”?
V prvi vrsti si dnevno poveva, da se ljubiva. To si tudi pokaževa. Zahvaliva se vesolju, da sva se zgodila. Zavedava se, kakšno srečo sva imela, in ne jemljeva tega kot samoumevno. Ob tem pa si vsako nedeljo pozno popoldan ali zvečer vzameva čas zase, ko greva v savno in se prepustiva drug drugemu. Takrat sva eno, kot sva bila, preden sva postala starša.
Po kakšnih principih vzgajata svoja otroka? Katere vrednote so vama blizu?
Na prvem mestu je vzgajanje z vzorom. Frida in Edvard naju tako dnevno zalotita s knjigo v roki in posledično oba bereta knjige. Frida pri svojih šestih letih bere povsem tekoče in vsak večer prebere nekaj strani, Edvard pa je prebral že več kot 10 izvodov Petih prijateljev.
Ob vzgajanju z vzorom nama je zelo blizu odkritost, transparentnost. Ne verjameva v to, da se je treba z otrokom pogovarjati drugače kot z odraslim in tako, recimo, Frida in Edvard že “od zmeraj” vesta, kako sta nastala. Pri nas ni bilo zgodbe s štorkljo.
Zakaj sta se odločila, da otroka vpišeta v šoloMontessori?
V bistvu se je začelo že z vrtcem. Ko smo iskali vrtec za Frido in Edvarda, smo šli na predstavitev v Hišo otrok – Vrtec Montessori, v okviru ZAMS (Zavod Antona Martina Slomška). Tam nas je ravnateljica gospa Stanka povsem prepričala.
Všeč nama je bil poudarek na samostojnosti, spodbujanju k lastnemu razmišljanju ter širok spekter “obvrtčevskih” dejavnosti. Tudi to, da se srečujejo z nauki krščanstva, se nama je zdel dodaten plus, saj bi v tem trenutku cel svet potreboval streznitev in uporabo moralnega kompasa.
Ali se vama zdi današnji čas naklonjen družini, družinskemu življenju, ali ne?
Z Vesno želiva verjeti, da je vsak čas naklonjen družini. Tudi sedanji. Če si to le želiš. Želiva namreč verjeti, da je vse stvar odločitve. Stvar percepcije. Kot je rekel že legendarni Ford: “Če misliš, da ne zmoreš, ali misliš, da zmoreš; v vsakem primeru imaš prav.”
Tako sva se tudi midva z Vesno odločila, da je sedaj idealen čas za družino, in mi živimo naše družinsko življenje maksimalno polno.
Kako in kdaj sta ugotovila, da sta vajina otroka izjemno nadarjena za matematiko?
Prvi je nase opozoril Edvard, ko je bil star dve leti in pol. Najprej je štel do onemoglosti. Potem je imel obdobje, ko je odšteval. Med neko vožnjo na Pokljuko pa smo ugotovili, da zna seštevati in odštevati. Kar tako. Potem je zelo hitro začel množiti.
Vse preostalo pa se je odvijalo z neverjetno hitrostjo in tako danes enkrat tedensko rešuje srednješolsko matematiko z Markovim profesorjem iz srednje šole. Frida pa je seveda želela po bratovih stopinjah in je tudi zelo spretna. Sicer ni tako izjemna kot Edvard, a ima neverjetno voljo. Predvsem si ga zelo želi premagati. 🙂
Ali je slovensko šolstvo ali širše okolje naklonjeno posameznikom, ki štrlijo iz povprečja, jih podpira, nudi dovolj razne stimulacije ipd.?
Bova kar ponovila odgovor enega od prejšnjih vprašanj – midva sva si naredila tako, kot da je okolje naklonjeno. Ne ukvarjava se namreč s tistimi, ki ne razumejo. Kot je rekel Zoran Predin v najbolj legendarnih Trenjih: “Imate vso pravico, da ne razumete.”
Na srečo namreč obstaja dovolj tistih, ki razumejo in so pripravljeni s takšnimi otroki delati. Naj na tem mestu poudariva, da sva prepričana v to, da je vsak otrok genialen, a starši morajo poskrbeti, da to genialnost prepoznajo in jo potem tudi negujejo.
Lahko poveste nekaj besed o brainobrain metodi matematike, po kateri delata tudi vaša otroka?
Brainobrain metoda prihaja iz Indije. V osnovi gre za računanje s pomočjo starega grškega računala abakus. Otroci najprej uporabljajo abakus, pozneje preidejo na mentalno kartico, kjer že napenjajo možgančke in si skušajo predstavljati, kako premikajo kroglice enic, desetic in stotic.
Pozneje pa se umakne še mentalna kartica in se računa povsem na pamet. Ena izmed najpomembnejših prednosti te metode je v dejstvu, da se razvijata obe možganski polovici, ob tem pa se otrok nauči razviti izjemno visok nivo koncentracije, kar mu pride prav v vseh življenjskih okoliščinah.
Kako krmarite med tem, da sta otroka na nek način izpostavljena zaradi svojih talentov (hodita na tekmovanja, občasno sta v medijih in podobno), in tem, da bi imela čim manj stresno oziroma “normalno” otroštvo?
Danes živimo v obdobju socialnih omrežij, kjer so naša življenja izpostavljena. Opazujemo druge, drugi opazujejo nas. Ne skrivava svoje družine, naju ali otrok. Ravno tako ne najinega posla. Smo odprti, iskreni in transparentni. Smo izjemno ekstravertirani, otroka gresta z nami na vse službene poti, spoznavata ljudi širom sveta in zelo rada komunicirata.
Mi dojemamo socialna omrežja kot komuniciranje z okolico. Tudi tukaj se poslužujemo preprostega pravila in se ukvarjamo samo s tistimi, ki razumejo. Nas imajo radi in nas z veseljem spremljajo.
Teh je ogromno, tako da imamo ogromno dela, da z vsemi uspešno komuniciramo, in nimamo niti časa, niti energije in volje za tiste druge. “Normalno” otroštvo za naju pomeni, da se otroka zbudita nasmejana, gresta spat nasmejana in se veselita novega dne ter ponovne rasti. Vse to imamo.
Kakšne želje ali vizijo imata za prihodnost (vezano še posebej na družinsko življenje)?
Želje so vezane seveda na zdravje. Takoj za tem pa je to, da ostanemo skupaj do konca. O tem se vsak dan pogovarjamo. Že danes se dotikamo tem, kot so puberteta in podobno. Edvard vedno odvrne: “Ati in mami, mi bomo za vedno skupaj. Ko bom velik, bom kupil veliko parcelo, kjer bo prostor za vajino hišo, Fridino in mojo.”
Večkrat nama rečeta, da sva midva njuna najboljša prijatelja. Tako si z Vesno le želiva, da tako ostane in da smo zdravi. Vse preostalo pa je itak v naših rokah!
