Isabel Vaughan-Spruce je 45-letna Britanka iz zdraviliškega mesta Malvern v angleški pokrajini Worcestershire. Že dve desetletji dejavno pomaga ženskam v stiski zaradi nepričakovane ali nezaželene nosečnosti.
Na začetku lanskega decembra je doživela neobičajno izkušnjo, ki jo je sama opisala kot “znanstvenofantastični film”: policisti so jo aretirali, ker naj bi pred kliniko za splave v Birminghamu “morda v mislih tudi molila”.
Obtožena je bila, da je s svojo navzočnostjo kršila varnostno območje okoli klinike za splave: ta naj bi ljudem preprečila, da bi “vplivali, svetovali, prepričevali, obveščali, zasedali prostor ali celo izražali mnenje” v bližini omenjene klinike, za neupoštevanje predlaganih pravil pa je lahko zagrožena zaporna kazen do dveh let.
Isabel je direktorica organizacije March for Life UK, britanskega pohoda za življenje, v Združenem kraljestvu pa jo poznajo po neutrudnih prizadevanjih za koristi žensk, ki se po prvotnem oklevanju odločijo, da bodo nadaljevale nosečnost. V začetku letošnjega februarja je sodišče obtožbo proti njej umaknilo. Isabel je pozneje v pogovoru za britanske medije celotno izkušnjo opisala kot “povsem nadrealistično”.
Popoln notranji mir
Že njena prva izkušnja pred kliniko za splave je bila zelo neobičajna. Pred približno dvajsetimi leti se je prvič udeležila vigilije pred tovrstno ustanovo v Birminghamu. Na kliniki, pred katero je takrat molila, so opravili okoli 10.000 splavov na leto. Spominja se, kako je opazovala to veliko stavbo sredi urejene ulice, ki je stala ob neverjetno dragih zasebnih hišah. Zavedala se je, da je v tej stavbi vsako leto namerno odvzeto življenje najmanj 10.000 otrokom. Kljub tej grozljivi resničnosti pa je v sebi občutila popoln mir: jasno ji je bilo, da je na pravem kraju, natančno tam, kjer mora biti.
Podobno se je zgodilo ob aretaciji lani decembra: v rokah ni držala plakatov, nikomur ni ponujala letakov, ni odprla ust, da bi s kom spregovorila … Klinika za splave sploh ni bila odprta. Ko jo je policija vprašala, ali moli, je odvrnila le, da “morda v mislih izreče tudi kakšno molitev”, pa so jo aretirali zaradi tega, o čemer “morda” premišljuje. Ko so jo preiskovali sredi ulice, na očeh javnosti, in je vedela, da jo bodo odpeljali na zaslišanje, je imela občutek, da se je znašla sredi znanstvenofantastičnega filma, obenem pa priznava, da je v sebi znova občutila popoln mir: vedela je, da je tam, kjer mora biti.
Zaradi tihe molitve je bila obtožena “sodelovanja v dejanju, ki ustrahuje uporabnike storitev”. Čeprav je bila klinika za splave v tistem trenutku zaprta in tam ni bilo uporabnikov storitev, so jo policisti kljub temu aretirali, jo preiskali, zaprli v policijsko celico, opravili razgovor z vsemi potrebnimi opozorili in jo izpustili na prostost šele po plačilu varščine. Sledila je obtožnica v štirih točkah.
Kdo je ustrahoval koga?
Kdo je torej ustrahoval koga? Isabel se sprašuje, kako bi lahko njene zasebne misli, ki jih navzven ni izkazovala, kogarkoli ustrahovale. V rokah ni držala rožnega venca, pri sebi ni imela Svetega pisma ali karkoli podobnega. Prepričana je, da so bile ob njeni aretaciji za kaznivo dejanje označene človekove najosnovnejše svoboščine in “to bi moralo res skrbeti vsakogar, ne glede na to, katero stran razprave o splavu podpira”.
Tistim, ki splav “prodajajo kot žensko pravico”, Isabel sporoča: “Že samo škoda, ki jo splav povzroča ženskam, bi morala biti dovolj, da bi se vsi zavzemali za življenje.” Pravi, da mnogi zagovorniki splava zmotno mislijo, da tisti, ki nasprotujejo splavu, to počnejo samo zato, ker jim je mar za pravice nerojenega otroka. To seveda drži, pojasnjuje Isabel, toda kako naj bi bila pomoč pri odvzemu življenja lastnemu otroku rešitev za težave ali tesnobo ženske med nosečnostjo? To nikoli ne more biti rešitev, je prepričana: splav težav ne rešuje, temveč jih ustvarja.
Isabel med drugim tesno sodeluje s človekoljubno organizacijo Rahelin vinograd, ki se ukvarja z zdravljenjem ran po opravljenem splavu. Splav po njenih izkušnjah povzroči strašno škodo tako ženskam kot moškim: telesno, duševno, čustveno in duhovno. Ženske imajo pravico to vedeti, trdi Isabel: če želimo govoriti o pravicah žensk, morajo te imeti tudi pravico, da se jim predstavijo alternative splavu, in pravico, da vedo, kako lahko splav v resnici dolgoročno vpliva na njihovo življenje.
O svojem delu je povedala: “Velik del svojega življenja sem posvetila podpori ženskam v kriznih nosečnostih z vsem, kar potrebujejo, da se lahko opolnomočeno odločijo za materin- stvo … Moja vera je osrednji del tega, kar sem, zato včasih stojim ali hodim v bližini klinike za splave in molim za to vprašanje. To počnem skoraj vsak teden že približno zadnjih 20 let svojega življenja.”
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 9.
