“Skozi izkušnjo se spoznavaš in brez praktičnega doživljaja ne moreš znati, razumeti, trditi, da nekaj veš ali razumeš,” je prepričana Eva Škofič Maurer, ki se je iz svoje cone udobja podala že pri 15 letih, ko je zaradi ljubezni do cirkuške umetnosti odšla na študij na moskovsko akademijo za cirkuško in estradno umetnost. Postala je diplomirana klovnesa in nato diplomirala še iz režije na sanktpeterburški akademiji za gledališče, glasbo in film.
Po vrnitvi v domovino je bila vseskozi dejavna na glasbenem, literarnem in gledališkem področju. S svojimi predstavami je nastopila na številnih slovenskih in mednarodno priznanih festivalih, za svoje vsestransko delo je bila večkrat nagrajena. Od leta 2004 je ustanoviteljica in umetniški vodja Društva Rdeči noski, v sklopu katerega se s sodelavci prelevijo v klovne zdravnike in z odprtostjo, iskrenostjo in humorjem pristopajo k otrokom in odraslim v bolnišnicah in drugih ustanovah.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zbudim se naspana, zunaj sije sonce, v sebi pa čutim hrepenenje po premiku in raziskovanju. Ničesar ni potrebno nujno opraviti. Lahko samo sem.
Večinoma so taki dnevi na potovanju in na počitnicah, včasih pa si tak dan naredim tudi “doma”.
2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Hmm, pojem urejenosti zame pomeni, da imam skrbno urejene svoje delovne stvari. Ta urejenost je pomembna tudi zaradi mojega razporeda, ki je v osnovi “neurejen” – to pomeni, da dan ni enak dnevu in da se včasih, žal, moje obveznosti zajedajo tudi v večer in v vikend.
Poleg tega se trudim dohajati urejenost glede vseh položnic, računov, pravočasnega oddajanja dokumentov za DURS, vendar mi z leti to že resno preseda.
Rada imam tudi urejeno bivališče – tako s čim manj stvari, ki bi pritegovale pozornost, a to v razgibanem družinskem življenju pač ni vedno možno, še posebej ker jaz zaradi narave dela kar naprej tovorim gor in dol kovčke s kostumi in rekviziti.
3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Zaradi sile čustev. Zato, ker sem lahko opazovala svet skozi oči svojega sina. Zato, ker sem mu svet lahko predstavila. Zato je lepo biti mama. In zato je zahtevno biti mama.
4. Pred leti ste v Sloveniji ustanovili Društvo Rdeči noski, v okviru katerega bolnišnični klovni prinašate umetnost tja, kjer so otroci in odrasli tovrstnih doživetij drugače prikrajšani. Kako gledate na prehojeno pot z mislijo na to, koliko posameznikom ste pomagali vsaj za nekaj minut odmisliti bolečine in skrbi?
K njim pristopamo z odprtostjo, iskrenostjo in humorjem ter jim lajšamo dneve, ki jih morajo preživeti v nedomačem okolju, sprožimo vedre misli, pogum in zaupanje. Na ta način pozitivno vplivamo na čustveno kakovost bivanja, kar pripomore k pogumnem soočanju z boleznijo ali izgubo.
V tem času se je Društvo Rdeči noski razvilo in zraslo. Na začetku smo bili štirje umetniki in izvajali en redni bolnišnični program. Zdaj v Društvu deluje 25 umetnikov, rednih programov pa je prek 30. Klovnske vizite izvajamo v vseh slovenskih splošnih in specializiranih bolnišnicah z otroškimi oddelki. Širimo pa tudi svoje redne obiske v domovih za starejše.
Človeški stik je ključen za vitalnost življenja. Obiski bolnišničnih klovnov so pomembni emocionalni dogodki v življenju starejših in vplivajo na kakovost njihovega življenja. V okviru Društva Rdeči noski obiskujemo tudi otroke z motnjo v duševnem razvoju, stanovalce hiše Ljubhospic, otroke beguncev …
Vedno znova iščemo in izboljšujemo načine, kako (še) pristopiti k otrokom in odraslim v stiski.
5. Zakaj je pomembno, da se znamo nasmejati in pošaliti tudi v stresnih in težkih situacijah?
Humor je preživetvena sposobnost posameznika. Ko se nasmejiš v težki situaciji, je, kot bi si potrdil, da zmoreš. Se je pa pomembno zavedati, kdaj je čas primeren za šalo in kdaj se je potrebno ustaviti in si vzeti čas za to, da slišiš sebe ali drugega.
6. Katero občinstvo je bolj “zahtevno”, otroci ali odrasli?
Otroško občinstvo je bolj direktno. Avtentičnost klovna pa je pomembna pri vsakem občinstvu, zato da lahko ustvarimo odnos, da nastane “srečanje”.
7. Kako predelate vse težke zgodbe, ki jih slišite in doživite pri svojem delu?
S pogovori na supervizijah s kolegi in s tem, da zgodbe zapišem.
V tople kraje
Mlad ati je svojega triletnika kar prinesel. Bila sta res zgodna. Prvič smo se srečali že pri vhodnih vratih. Tisto jutro sem bila dežurna klovnesa na hodnikih in v čakalnici pred sprejemnico za operacije ter na oddelku za otroško kirurgijo.
“O, poglej, Tim (otrokovo ime je izmišljeno, op. a.), kdo je že tukaj!” je vzkliknil. In Tim se mi je nasmehnil skozi zaspančke.
Drugič smo se srečali v čakalnici. Pred sprejemnim okencem se je naredila dolga, počasna vrsta. Iz torbice – svoje zakladnice pripomočkov – sem potegnila mini radio in ga vključila. Hreščal je, kihal in prhal. Po vsej čakalnici sem lovila pravo postajo.
Ati si je Tima posadil v naročje, mu tiho razlagal, kaj počnem, in se zraven hahljal. Kot bi okoli sinčka ustvarjal oblaček domačega, znanega in varnega.
Ko sem prišla naslednjič, sta bila še vedno tam. Iz torbice sem potegnila žogo, gol pa je označevala črta pred sprejemnim okencem. Zdaj ni bilo več vrste, otrok v čakalnici pa je bilo veliko. Navdušeno so sprejeli igro. Mali Tim je z očetom glasno komentiral dogajanje in se spraševal, kdaj bo spet on na vrsti, da vrže žogo.
Večjo skupino otrok sem pospremila v tretje nadstropje, preverila, kako so se namestili otroci v prvem nadstropju, in se vrnila v sprejemno ambulanto. Še vedno sta bila tam – ure so kar minevale. In vsakič smo si bili bolj domači.
Končno sem ju pospremila na kirurški oddelek. Tim je dobil pižamo, posteljo in kanalček v žilo. To zadnje je bolelo.
“Ati, ne bi bil več tukaj, greva domov!” je poprosil. Oblaček igrivosti, ki ga je vse jutro gradil oče, se je razblinil. Poskušal ga je priklicati nazaj s predlogi za nove igrice.
“Ne bi se več igral tukaj, greva domov,” je resno ponovil Tim in se privil k očetu. Ta je obmolknil.
Vneto sem brskala po torbici, da bi našla kaj, s čimer bi pritegnila Timovo pozornost, in čisto na dnu našla …
“Tale ptiček bi rad odletel v tople kraje,” se je začela zgodba. “Pridno telovadi in razgibava krila in prav dobro mu gre,” sem s ptičem poletela po sobi, Tim pa ga je spremljal s pogledom. “Joj, kje bo pa pristal, kje se bo spočil?” Tim se je ozrl k očetu in ta je ponudil roko. Ptič se je krožno spustil proti njegovemu kazalcu.
A Timovemu atiju so se prsti tako tresli, da sem ga morala prijeti za roko. Bila je ledeno mrzla. Vse mi je povedala ta roka, vse, kar se je v njem dogajalo tisto jutro. Spregovorila mi je o skrbi starša za otroka, ki gre na operacijo, o skrbi, ki jo je moral potisniti v ozadje; o tem, koliko truda je vložil, da je ohranjal mir in nasmejano pripovedoval zgodbice ter kramljal s Timom. Ni bilo časa in prostora zanj – razen v tistem trenutku, ko sem mu na kratko pogrela roko. Nato je dvakrat globoko vdihnil in ptič je nehal trepetati.
“Uaaaa,” je v čudenju zavzdihnil Tim. Modrokrili ptiček je samo s kljunčkom lovil ravnotežje na mirnem prstu. Ptiček je našel svoj topli kraj, bil je tu nekje vmes, med utripi src Tima in njegovega atija.
8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Mislim, da so take preizkušnje zame takrat, ko grem iz svoje cone udobja. Tega si sicer nič ne želim in se močno upiram. Kljub temu pa se v to znova in znova spuščam. In ko je za mano, se počutim močnejšo, samozavestnejšo in z novimi spoznanji. Včasih mi je pa tudi nerodno, da sem se tako bala in me je tako skrbelo.
Predvsem sem se naučila, da uči izkušnja, da se skozi izkušnjo spoznavaš in da brez praktičnega doživljaja ne moreš znati, razumeti, trditi, da nekaj veš ali razumeš.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Če se slaba volja priplazi zvečer, ko sem utrujena in ranljiva, si prigovarjam – nekako tako, kot bi odrasel prigovarjal otroku.
Če sem slabe volje zjutraj, se s sabo pogovorim kot odrasla z odraslo. Vprašam se, kaj potrebujem, in ko dobim odgovor, premislim, kdaj (in če) si to lahko omogočim.
Podobno ukrepam tudi ob strahu, jezi in drugih čustvih, kadar jih doživljam kot neprijetne.
Morda bolj zavedanje kot misel: Zmorem sočasno misliti in čustvovati.
Moj poklic bolnišnične klovnese je v veliki meri povezan s čustvi, zato se zavedam, kako pomembno je, da si dopustimo tudi slabo voljo – jaz bi ji raje rekla kako drugače, npr. žalost –, da ji damo mesto, da jo slišimo, ubesedimo. Predstavljam si jo kot potok, ki izvira nekje v nas. Pogosto smo naučeni, da je ta potok potrebno zajeziti, zakopati – delo klovnov v bolnišnicah je tudi to, da pomagamo narediti strugo za žalost, jezo, strah, stisko, da se prebije na plan, da zažubori. To prinaša olajšanje. To daje pravico našemu obstoju ne glede na to, kako v določenem trenutku čutimo.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ojoj, tega pa ne znam odgovoriti – nisem še bila nič drugega …
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
