Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 20. aprila |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Modrosti mladih na Messengerju

Kristina-Knez_osebni-arhiv

Osebni arhiv Kristine Knez.

Kristina Knez - objavljeno 01/04/23

O čem razmišljajo mladi? ("Itak so samo na telefonih!")

Mladi smo pogosto deležni kritik, da (še) ne razumemo življenja, nimamo še izkušenj, predvsem pa preveč časa preživimo na svojih telefonih. Mislim, da si takšne pavšalne ocene marsikdaj ne zaslužimo. In sem naredila en mini eksperiment in lahko rečem, da sem bila pri tem na svoje prijatelje prav ponosna.

Najpomembnejša spoznanja v življenju

Skupina mladih, zdaj študentov, ki smo se našli v župnijski mladinski skupini, imamo na Messengerju skupni “chat”, kjer si pogosto izmenjamo informacije in mnenja.

Tako sem ob priložnosti, ko so me obhajale ne preveč vedre misli, prijateljem zastavila ne ravno običajno vprašanje: Kaj je najpomembnejša stvar, ki so se jo v življenju naučili, in kaj se jim zdi zares najpomembnejše v življenju?

Priznam, nisem pričakovala veliko odgovorov. Vprašanje je bilo zahtevno in pisati iz sebe mnogim ni lahko, jaz pa sem prepričana, da je pisanje način, ko na svoje misli usmerimo svetlobo kot na pošasti pod posteljo, ki tako postanejo manj strašne.

Odgovori so se vsuli, da sem jih komaj uspela dohajati.

Pomembnost odnosov

Z zadovoljstvom sem opazila, kako jih je večina v svoj odgovor vpletla odnose. Odnos s seboj, z drugimi, z Bogom. Pomembnost mreže, ki te obdaja, blagoslov v obliki ljudi, s katerimi lahko deliš svoje misli in srce. Nihče ne (z)more sam. V času, ko se veliko sliši o pasteh in odvisnosti, ki jo s seboj prinaša široka uporaba telefonov in računalnikov, se mi zdi pomembno in pomirjujoče, da mladi še vemo, kako pomembno vlogo imajo v naših življenjih ljudje, s katerimi smo si blizu.

Biti zares “jaz”

Prebirala sem o iskreni želji po pristnosti, iskrenosti, nezlaganosti, po utrujenosti zaradi splošnega pretvarjanja, ko se delamo, da smo nekaj, kar nismo. Ne primerjaj se z drugimi, so pisali, omenjali edinstvenost in moč, ki iz nje izhaja. Opazila sem, da je zlaganost oziroma “fejkanje”, kot so napisali, za mnoge precejšnja težava. Težko se je izviti iz primeža prevladujočega trenda, večinskega toka, ki predstavlja varnost in neopaženost.

Vendar pa me veseli, da se z leti, ko se gradi identiteta in ko se človek postavlja na lastne noge, utrdi tudi želja po originalnosti, po odkrivanju lastnega jaza, ki ga ni mogoče najti v množici enakih. Še posebej se me je dotaknilo tole: “Sprejmi svojo ranljivost in se veseli malih zmag svoje rasti.” To se mi zdi ključno – pozicija, ki prinaša upanje.

Aktivno živeti življenje

Več jih je omenilo vztrajnost in trdnost, potrpežljivost do sebe, sprejemanje stanja, sprejemanje časovnice, ki jo sami težko nadzorujemo, hkrati pa odgovornost za svoje življenje, za svojo srečo.

Zaupanje v Načrt ni enako resignaciji, je ravno nasprotno. Je zavedanje, da vsak pluje po neznanem morju svojega življenja, v katerem so tudi morski psi. Ne vztraja zaradi morskih psov in čeri, ki se včasih pojavijo pod gladino, v veselju ga ohranjajo lepi sončni vzhodi, prijeten veter in koralni grebeni.

“Preizkušnje te utrdijo, težki trenutki minejo,” je zapisala prijateljica. Če metaforo s čolnom peljem še nekoliko dlje – poleg čolna dobiš tudi vesla, sam se odločiš, v katero smer se boš odpravil in kako hitro boš veslal. Prevzeti odgovornost za svoje življenje je morda najpomembnejše. Sprejeti dejstvo, da si sam svoje sreče kovač, je težko, obremenjujoče, strašljivo. A se je temu nemogoče izogniti. Da ne bi pozabili na vse lepo in dobro, ki smo ga deležni, se je nujno treba vzgajati v hvaležnosti. Našel se je tudi nasvet, naj vsak večer najdemo deset stvari, za katere se lahko zahvalimo.

Še eno stvar so poudarili prijatelji: Živeti zdaj. Kaj to pomeni? Pomeni biti prisoten, izkoristiti priložnosti, ki nam pridejo na pot, ne hoditi z glavo v oblakih.

Pogumno in skupaj naprej

In čeprav nas je po malem vse strah, sem v zapisih zaznala optimizem do življenja, zaupanje v svet, v ljudi in v Boga. Kljub temu da je življenje, ki nas čaka, zapleteno in neznano, se ga vsak od nas mladih loteva z negotovimi, a pomembnimi majhnimi koraki.

Da pa ne bi bili osamljeni v svojih srečevanjih z odraslostjo, smo veseli, da imamo drug drugega, da se lahko včasih objamemo, primemo za roke in bolj pogumno skupaj stopimo v svet.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
mladi
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.