Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 18. aprila |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Ljubezen, po kateri smo bili odrešeni

Krucyfiks przy szlaku we włoskich Dolomitach

Vincze Szabi | Shutterstock

Alenka Klemenc - objavljeno 02/04/23

Ob pogledu na Jezusov križ ter ob svojih velikih in majhnih križih odkrivamo vrednost zveste ljubezni, ki edina rojeva večen sad

Kristus je s svojo prebodeno dlanjo med Nebom in Zemljo
zarisal neizbrisno znamenje Tvoje večne zaveze.

(molitev iz mašne knjige)

Nekatere obljube so večne.

Zakonska obljuba, ki jo drug drugemu izrečeta mož in žena, traja vse življenje. Tudi če se odtujita, tudi če njun zakon postane enoličen, neizpolnjujoč ali celo poln trpljenja; celo če se razideta, njuna zaveza pred Bogom še vedno velja. Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči (Mr 10,9).

Tudi duhovniška obljuba je večna. Če duhovnik izgubi srce za Boga, če začne maševati naveličano, če v svojem delovanju ne čuti več veselja, celo če izstopi, je na njegovi dlani še vedno zarisano neizbrisno znamenje duhovništva. Gospod je prisegel in se ne bo kesal: “Ti si duhovnik na veke,” (Ps 110,4).

Prav tako je večen pečat, ki ga otrok kot znamenje in blagoslov s sveto krizmo prejme ob krstu. Tudi če otrok vero pozneje zavrne in celo če deluje proti Bogu, je še vedno zaznamovan kot Božji otrok z vsemi milostmi, ki mu po krstu pripadajo. V Kristusa ste krščeni, Kristusa ste oblekli.

Trajnost globoke ljubezni

Večnost teh obljub se je ljudem v vseh časih pogosto zdela tuja in nerazumna. Človek se je o tem “prepiral” tako z Mojzesom kot z Jezusom. Komu je dovoljeno napisati ločitveni list? Kdo lahko odslovi svojo ženo? Kdo prešuštvuje? Kateri duhovnik je še vreden, da mašuje? Ali človek s tem ali onim grehom še sme pripadati občestvu?

Človek se je ob dokončnosti svojih odločitev pogosto čutil omejenega in nesvobodnega in si pravila želel ukrojiti po svoje. Obljube in zaveze je želel imeti v svojih rokah, jih živeti, dokler so mu koristile in ga osrečevale, potem pa jih je želel preklicati v pričakovanju, da bo zase našel nekaj boljšega in bolj izpolnjujočega. Tako je pogosto taval od odločitve do odločitve, od človeka do človeka, a v sebi ostajal vse bolj ranjen in neizpolnjen.

V želji, da bi človek razumel in na lastne oči videl, da samo večne obljube življenju lahko dajo vrednost, dostojanstvo in srečo, nam je Bog podaril svojega Sina. Jezus ni samo izpolnil hrepenenja po Odrešeniku in nas poučeval; njegova glavna “naloga” je bila, da nam je pokazal prav trajnost globoke ljubezni, ki ne kloni ne v dneh “obilja” in še posebej ne v dneh “trnja”.

Jezus Chrystus na krzyżu na tle zachmurzonego nieba

Jezus je vedel, da bo moral za to, da nas bo odrešil, hudo trpeti in umreti mučeniške smrti. Tega ne bi zmogel, če bi bila to zanj samo naloga, ki mu jo je naložil Oče; prav tako ne zgolj iz poslušnosti in ubogljivosti do Očeta ali zaradi svoje božanske narave, saj je bil v svojem doživljanju in čutenju popolnoma človeški. Odrešitev človeka je bila mogoča samo v popolni, čisti, iskreni in globoki ljubezni, ki je tako silna, zavezujoča in večna, da ne kloni pred ničimer.

Takšna ljubezen je bila sposobna prenesti udarce, zasmeh in zaničevanje in še vedno ostati potrpežljiva in dobrotljiva. Ko so ga bičali nerazumevanje in hinavščina, posmeh in telesna bolečina, se še vedno ne da razdražiti in ne misli hudega. Ko se je pustil popolnoma izmaličiti, si izsesati moč in se pribiti na križ, še vedno vse veruje, vse upa, vse prenaša. In ko izdihne v žeji, bolečini in osamljenosti, dokaže, da je samo ljubezen tista, ki nikoli ne mine (1 Kor 13,1-13). Takrat se zagrinjalo v templju pretrga na dvoje od vrha do tal, obenem pa se med Nebom in Zemljo zariše nevidna in mogočna zveličavna črta, ki ju poveže z neizbrisnim znamenjem odrešenja.

Ljubezen, zvezana s križem

Jezus pa nam z daritvijo sebe ni pokazal samo, da sta odrešenje in polnost bivanja mogoča le po ljubezni, ki ne mine, temveč da je ljubezen vedno trdno zvezana s križem. Vsak, kdor resnično ljubi, vedno (vsaj malo) tudi trpi – zaradi pogrešanja ali skrbi za človeka, ki ga ima rad, sodoživljanja njegove stiske, ali pa zaradi hujših težav, kot so nerazumevanje, praznina in preizkušnje. Kdor zmore poleg vsega lepega, kar nudi zaveza v ljubezni, objeti tudi trenutke, dneve ali leta, ko ljubezen živi le prek križa, ta vse bolj zarisuje med Nebom in Zemljo enako črto, ki njegovo življenje in darovanje po Kristusu pripenja v nekaj večjega.

Tak človek preneha biti hrupen, a prazen brneč zvon, ki brni tisto laž, da je ljubezen smiselna in koristna le, dokler v njej ni ničesar težkega. Tak človek vse bolj spoznava, kakor je bil spoznan, in v molku svoje zvestobe ter zaupanju v Božje obljube zmore še naprej tiho graditi, kar je nekoč obljubil. V tej zvestobi spozna edino pot, po kateri žena lahko odreši svojega moža, mož ženo, duhovnik občestvo in samski sočloveka, ne glede na to, kako težak je križ.

V prihajajočih dneh ob pogledu na križ – ob križevem potu, češčenju križa na veliki petek ali v osebni molitvi – na tem križu ne glejmo samo trpljenja, temveč predvsem ljubezen, po kateri smo bili v resnici odrešeni. S tem bomo ob svojih vsakodnevnih majhnih ali velikih križih zmogli odkrivati vrednost zveste ljubezni, ki edina rojeva večen sad.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 12.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.