Zgornje besede sporoči tehnik iz hiše RTV Slovenija, ki sproži prenos v TV-program. V cerkvi in reportažnem vozilu pa je v službi še vsaj osem strokovnjakov: snemalci, kontrola kamer, tonski mojster, asistent tona, asistent za napise in režiser. Zraven pa sem tudi jaz. In kaj je moja vloga?
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.
Neko februarsko sredo me je poklical brat (ki je zaposlen na Cut Production): “Ej, Anja, bi bila ti tajnica režije pri prenosu maše?”
“Mmm … Kaj pa moraš tam delati?” namreč pojma nisem imela, kaj je režija. Kaj šele delo tajnice režije.
“Vnaprej moraš povedati, kaj sledi. RTV je najel našo firmo za prenašanje svetih maš. Pomislil sem, da bi nam lahko pomagala.”
“Ja, to bi lahko počela,” sem suvereno odgovorila, saj sem vajena biti del bogoslužja in vem, kaj čemu sledi.
V petek smo že imeli generalko. Pred večerno mašo so fantje v rakovniški cerkvi postavili vse za prenos in sveto mašo tudi snemali. Le da za namen vaje, svete maše se ni prenašalo po televiziji. Poleg prej omenjene ekipe pa so bili v pomoč tudi strokovnjaki iz RTV-ja. Za nasvete in če bi se kaj zalomilo.
Sama sem bila precej pod stresom in precej zmedena. V reportažnem kombiju sem bila prvič, sedela sem ob režiserju, v rokah držala scenarij in skušala povedati, kaj sledi. Režiser je kar naprej govoril in usmerjal snemalce, kaj naj snemajo oz. kaj naj dajo v kader. Ker so me vzgajali, da ne smem govoriti čez druge, sem bila v zadregi: kako naj mu kaj povem, če ves čas govori?
Do sredine maše sem že dojela, da s takim načinom ne bom nikamor prišla. Pa sem pač začela govoriti čez njega: “Ko bo končal na ambonu, bo zbor.”
In režiser: “Kamera ena, oddaljuj. Tri, na zbor. Pazi, si noter. Dve, na zbor,” vmes pa je klikal in prestavljal ročko, ki spominja na joystick.
“Še ena kitica. Ko končajo, pride drugi na ambon.”
“Ena, pojdi nazaj. Ko bo začel prihajati, bližaj. Štiri, ostani na ambonu,” in tako naprej vse do konca bogoslužja.
Moram priznati, da je precej kaotično in glasno. Vmes me je tonski mojster (“tonc”) vprašal, kateri inštrument bo začel pri naslednji pesmi. Režiser je vprašal, koliko bodo še molili; ali je primerno, da se zdaj da v kader vernike, ali bi bilo mogoče bolje, da izbere kakšno umetnino iz cerkve … V glavnem: res pestro in nimam prav nič časa za osebno molitev.
Prvo zaresno snemanje svete maše je bilo takoj v nedeljo. V reportažnem kombiju nam je pomagal in nas usmerjal urednik Vid Stanovnik, jaz pa sem bila v stresu. Kako bom? Bo vse v redu teklo? Zdaj sem se sicer že odločila, da bom režiserju sproti povedala tudi, ko bo sam govoril 😊 in sem tudi bolj samozavestno sedla na svoj stol.
Ob snemanju sem uspela videti tudi še kaj drugega kot samo svoj scenarij, npr. katera kamera je v etru, kateri kader je posebej lep …
Pri opazovanju pa me je kmalu zmotil režiser: “Koliko še?”
“Samo sklepni blagoslov duhovnika in pesem.”
“A že?”
“Ja. Pri koncu smo,” režiser je znova poklical v redakcijo RTV in povedal, da bomo kmalu končali.
Nekaj minut zatem je mojster za napise res kliknil še za sklepni napis, na ekranih se je pokazala “pižamca” (barvne črte), mi pa smo s hvaležnostjo vstali in se drug drugemu zahvalili za uspešno izpeljan projekt. Sama sem še pristopila k obhajilu, potem pa fantom pomagala pri pospravljanju mikrofonov, stojal, kablov in opreme ter spotoma razmišljala, kaj vse ta trenutek doživljam.
Bilo je ogromno adrenalina, pa olajšanje in veliko hvaležnosti: zmogli smo!
Se pa nedeljsko bogoslužje zame začne že dneve pred tem. Vsakič, ko se spomnim, zmolim za uspešen prenos svete maše. Za vse, ki bodo sodelovali v cerkvi (duhovnike, ministrante, bralce, glasbenike, vernike), in za našo ekipo, pa tudi za vso elektronsko tehniko. Ki je je tam okrog res veliko. Da bomo vsi skupaj zmogli prinesti Jezusa v domove tistih, ki bogoslužja ne morejo spremljati v živo.
Pri tem imam v mislih starejše, bolne, gibalno ali kako drugače ovirane, nosečnice in porodnice, mlade družine, pa tudi vse tiste, ki ne morejo k maši v živo, imajo slučajno prižgan televizor ali pa so na drugem koncu sveta. Jezusa prosim, naj prek vseh, ki pripravljamo bogoslužje in prenos, vstopi v njihove domove in njihova srca, pa tudi v naša srca. Naj nas spreminja in nam prinaša mir.
Zakaj toliko molitve? Prinašanje Jezusa in vesele novice se mi zdi osnovna naloga prenosa svete maše. Če smo brez Jezusa, je TV-prenos bogoslužja navadna predstava. Poleg tega pa so ravno trpeči starejši in bolni tisti, ki za nas največ molijo in svoje trpljenje darujejo za nas. Tudi tem je namenjen prenos bogoslužja. Da začutijo Božjo ljubezen in dobijo moč za svoje trpljenje. Če samo malo pripomorem k temu, da imajo lepšo nedeljo, je moje poslanstvo izpolnjeno.
Pripravljam pa se tudi ob scenariju. Nekaj dni prej že kontaktiram zborovodje, da pridobim informacije o pesmih, petju in glasbeni spremljavi. Na večer pred prenosom še enkrat pregledam scenarij, dodam besedila pesmi, si zapišem opombe: vstanejo – sedejo, poljubi oltar, poljubi lekcionar … in preživim večer ob branju nedeljske Božje besede.
Kot pomoč pri prenosu sem vsakič uživala. Lepo mi je, vsakič je manj adrenalinsko in vsakič bolj vem, kaj je moja vloga. Tudi fantje so se me že navadili in duhovniki na Rakovniku vedo, da bom pol ure pred prenosom prisitnarila v zakristijo in spraševala o podrobnostih bogoslužja in ali si lahko fotografiram pridigo. Da bom natančneje vedela, kaj moram odgovoriti režiserju.
Smo pa ravno te dni dobili precej pohval za naše delo. Po osebnih in uradnih poteh. Da so zadnje čase prenosi drugačni. Da je lepše, ampak ne vedo, zakaj. Jaz pa vem, zakaj. Jezus prihaja. Bogu hvala!
Hvala tudi vam, da boste molili za uspešne prenose bogoslužij in za vse tiste, h katerim prihaja Jezus prek ekranov.
