Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 6. junija |
Aleteia logo
Poglobljeno
separateurCreated with Sketch.

Tako kot pri športniku je treba tudi pri jeziku ves čas vlagati v dobro “pripravljenost”

kozma ahacic

Tatjana Splichal | Družina

Ksenja Hočevar - objavljeno 11/04/23

O bralnih in pisnih navadah, o slovenščini v knjigah in časopisih, v vsakdanji govorici, na spletu in v Cerkvi

Dr. Kozma Ahačič je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, jezikoslovec, ki z raziskovanjem razvoja slovenščine od 16. stoletja naprej po eni strani koplje po preteklosti (predlani je izšla monumentalna knjiga Stati inu obstati, v kateri je popisal prvih 50 slovenskih tiskanih knjig), po drugi strani pa z novimi jezikovnimi portali, kot sta Fran in Franček, katerih idejni oče in urednik je, skrbi za slovenski jezik danes in za prihodnost.

Na mednarodni dan maternega jezika 21. februarja so premierno pokazali štiri kratke filme Neverjetne dogodivščine slovenskega jezika. Z njimi so želeli, kot pravi, spodbuditi jezikovno kulturo, predstaviti uporabnost jezikovnih priročnikov in opozoriti, kako zelo smo navajeni na samoumevnost vsakdanjega sporazumevanja.

V kakšni kondiciji je sodobna slovenščina?
Če gledamo z zgodovinskega vidika, je v vrhunski formi, dejansko ji še nikoli ni šlo bolje. Po dolgih stoletjih lahko “nastopa” na vseh prizoriščih, tudi v tujini, na primer v Evropskem parlamentu. A ker je slovenščina v formi uspešnega športnika, je tudi v skušnjavi, da gre za en mesec na dopust, leži, uživa nekvalitetno hrano in izgubi kondicijo.

Tako kot pri športniku je treba tudi pri jeziku ves čas vlagati v dobro “pripravljenost”; če kondicije ne vzdržujemo, se stanje poslabša. Pri tem pa lahko vsak od nas spremlja tudi njene občasne poškodbe, padce, zlome, zvine, ko s slovenščino kaj ne gre v pravo smer. Tu pa smo na delu raziskovalci, jezikoslovci, ki se zanimamo za jezik ves čas in ki moramo imeti načrt za kondicijsko usposabljanje vsaj za naslednjih 10 ali 20 let.

Kakšen pa je ta “kondicijski” načrt za jezik?
Jezik je podoben organizmu, ves čas se spreminja in razvija. Slovenščina je danes podoba zrelega jezika. Sprememb v takšnem jeziku ne določamo jezikoslovci, določa jih svet, v katerem živimo.

Mi ga popisujemo, usmerjamo z nasveti in skušamo odgovarjati na trenutne izzive. Ti so drugačni kot nekdaj, a nič manj kompleksni. Primer? Tudi k nam prodirajo ponudniki pretočnih storitev za gledanje filmov in drugih oddaj.

Nekateri omogočajo podnapise v slovenščini in se občasno vidno trudijo za kvaliteto, nekateri omogočajo podnapise, pa se ne trudijo, največji, Netflix, pa podnapisov v slovenščini sploh nima.

Danes je to za nas še obstranski problem, a če pogledamo številke iz Združenih držav Amerike, lahko dokaj utemeljeno predvidevamo, da bomo čez 10 let gledali televizijo skoraj samo prek pretočnih storitev. Predstavljajte si televizijo brez slovenščine! Zato se danes borimo za tisto, kar bo čez deset let.

Večkrat slišimo krilatico: “Skrbi nas za slovenščino.” Pa nas res?
Če se navežem na svetopisemsko govorico, smo, tudi kar se slovenščine tiče, pozabili na besede vera, upanje, ljubezen, v ospredje pa postavili besedi strah in kritika. Če to ne more delovati v človeškem življenju, tudi pri organizmu, kot je jezik, ne deluje.

Jezikovni pouk, ki temelji na strahu pred napakami, ki temelji na tem, da lahko o jeziku razmišljamo samo tako, da ga kritiziramo, da smo ga sposobni videti, če se spet izrazim svetopisemsko, samo kot zlo – to na dolgi rok ne gre.

Zlasti ne gre v okoliščinah, ko se je slovenščina iz zelo uniformirane javne rabe, ko nismo imeli niti lastne države, transformirala v jezik, ki je polno zastopan v zelo različnih odtenkih sodobne digitalne družbe. Verjamem, da se mnogim zdi, da je stanje na področju jezika postalo kaotično, v resnici pa je postalo normalno.

Vsak odrasel, vsak polno funkcionalen jezik namreč deluje na tak način. Primera iz vsakdanjega življenja: če smo pred 30 leti v jeziku še lahko nosili uniforme kot v kakšni angleški šoli, smo zdaj dobili možnost, da se oblačimo v različne obleke. Pa to ne pomeni, da se sedaj oblačimo slabo, nekvalitetno ali grdo.

Kozma Ahacic

Kdaj pa smo jezik “preoblekli”, kaj se je zgodilo?
Slovenščina kot majhen jezik je obstala, ker je bila za slovensko skupnost združevalni simbol. Drugega nismo imeli, skupnost je bila definirana z jezikom. Po osamosvojitvi pa je slovenščina postala samoumevna, posledica samoumevnosti pa je manjše zanimanje za jezikovna vprašanja.

To je sovpadlo z naglim povečanjem števila raznovrstnih besedil: dobili smo več časopisov, več založb, več knjig, slednjič še internet in družbena omrežja. Izgubil se je občutek nadzora nad slovenščino v javnosti.

Če so namreč še pred nekaj desetletji lahko v javnosti govorili le najboljši govorci, pisali samo najboljši pisci, pa še ti so bili lektorirani, lahko danes javno zapisuje, govori in objavlja kdorkoli. Zato imamo danes lažni občutek, da je kvalitetne slovenščine manj.

Pa ni tako, v resnici je kvalitetne slovenščine mnogo več, kot je je bilo kdajkoli. Res pa je, da se kvalitetno na prvi pogled lahko izgubi v ogromnem bazenu lahko dostopnih besedil, ki nekdaj ne bi mogla biti javna, danes pa jih zlahka objavljamo – če ne drugje, na družbenih omrežjih.

Pa ta “veliki bazen” jezik bogati ali siromaši?
Oboje. Vsak od nas je postavljen pred težji izziv kot še pred desetletji: jezikovno moramo znati izbirati, kar nam včasih, ko smo imeli manj besedil in so bila zato v povprečju višje kvalitete, ni bilo treba.

Če ne izbiramo, potem beremo besedila, ki nas poneumljajo tako vsebinsko kot jezikovno. Do javne objave danes človeka loči le en klik, zato lahko na internetu najdemo tudi jezik in vsebine, ki bi nekdaj sodile kvečjemu v gostilno. Danes beremo in pišemo več, kot smo kdajkoli v zgodovini, dobesedno zasičeni smo z branjem.

A hitrost našega življenja in velika količina informacij nas tako rekoč sili, da beremo in pišemo kratka in preprosta besedila. Poleg tega se danes tudi v javnih objavah, predvsem tistih na družbenih omrežjih, vse bolj nepregledno mešajo knjižni, pogovorni, pokrajinski jeziki, narečja.

Za vsakega od nas postaja vedno večji izziv, kako ohranjati jezikovno kondicijo in kdaj ustrezno uporabljati katero jezikovno zvrst. Na primer: kako napisati sms. Po drugi strani pa je zanimanje za jezik veliko, na voljo imamo vedno več kvalitetne literature, odlične pesnike, novinarje, pisatelje.

Je strah pred angleščino neutemeljen?
Dveh področij ne smemo mešati. Mladostniški sleng z uporabo tujih besed bo vedno znak upora, vendar je to še vedno slovenščina. Da se mladi upirajo v določenem jeziku, ne pa zunaj njega, pomeni, da ga priznavajo za svoj jezik.

Vse generacije so vedno v slengu uporabljale besede iz jezika, ki so se ga učile v šoli in v okolju, v katerem so odraščale. Že v starem Rimu so starejše generacije obupovale, kako izobraženi mladi namesto latinščine preveč uporabljajo grščino (nasmeh). To ni nič novega. Novo je, da danes lahko spremljamo tak jezikih tudi v medijih. Zato nas šokira.

Drugo pa je, in to si zasluži našo pozornost, brezbrižen odnos do uporabe besed iz tujega jezika. Ne v smislu upora in ne v smislu popestritve jezika, ampak zaradi nerazgledanosti znotraj slovenščine, zaradi nepoznavanja slovenščine.

To je problem večine jezikov v globarizirani družbi, tu nismo nič posebnega. A tudi tu obupavanje in kritika prav nič ne pomagata. Največ lahko naredimo z zgledom, s kritiko dokaj malo.

Jezik je namreč podoben virusu – če bo vsak od nas širil kvaliteten jezik, bo vplival na jezikovno rabo. To deluje. Vsak lahko naredi poskus doma, v svojem krogu: začne naj uporabljati novo besedo, desetkrat na dan naj jo ponovi, kmalu jo bo slišal tudi v govorici drugih.

O pomenu jezika nas ozaveščajo tudi duhoviti novi kratki filmi, ki smo jih videli v tem času na nacionalni televiziji.
S štirimi kratkimi filmi želimo s pomočjo humorja opozoriti, kako zelo smo navajeni na samoumevnost vsakdanjega sporazumevanja, in s tem razširiti razmišljanje o jeziku med najširši možni krog ljudi.

Duhovite, navidez vsakdanje, morda kar že stereotipne situacije v filmih nas kar same od sebe popeljejo v razmislek o tistem, česar se v jeziku običajno ne zavedamo. Smeh pa tudi sprošča in za dobro znanje vsakega jezika je nujna sproščenost, ljubezen do jezika.

Opozarjamo tudi na možnosti, ki jih nudijo jezikovni portali, saj se še vedno najde kdo, ki jih ne pozna. Promocija slovenščine, njeno opisovanje in razmišljanje o njej zahteva nenehno prizadevanje. Ko enkrat začnemo razmišljati o jeziku, je pot do znanja mnogo lažja. Filmi Neverjetne dogodivščine slovenskega jezika so dostopni vsem na spletu.

Velik del vašega raziskovalnega dela je knjižni jezik 16. in 17. stoletja, to pa je povečini cerkveni jezik. Kakšna je “cerkvena govorica” danes?
Jezik je bil za Cerkev vsa stoletja velik izziv. Vprašanje jezika je močno povezano z vprašanjem širjenja evangelija, s poznavanjem naše vere. Verujemo tudi v jeziku. Danes v Cerkvi tako kot povsod drugod pričakujemo zgoščena in lahko razumljiva besedila.

To seveda ne pomeni, da morajo biti takšna besedila neintelektualna ali da mora biti njihov jezik pretirano popreproščen. A govorjenemu jeziku smo se navadili prisluhniti, šele ko je jasen in neposreden. Jezik Svetega pisma je bil ob nastanku jezikovno izrazito moderen.

Prežet je bil z novimi besedami tistega časa, metafore so bile neposredno vezane na takratno vsakdanje življenje, nihče se ni skrival za lepo donečimi besedami. Doživeti živo Božjo besedo danes pomeni vživeti se v Kristusov jezik, v tedanji svet, v tedanjo retoriko – in jo znati prenesti v naš svet ter prilagoditi tistim, ki jih želimo nagovoriti.

Danes to spretno počne papež Frančišek – ali po svojem navdihu ali ker ima dobre jezikovne svetovalce. Ko na primer govori, naj ne bomo “parkirani kristjani”, ko torej uporabi avtomobilsko, sodobno metaforo, je v tem bolj razumljiv – pa se še vedno močno naslanja na Sveto pismo –, kakor tisti, ki na primer rečejo, naj “poživimo svojo odločitev, da želimo biti živi člani občestva Cerkve, v katero smo bili vcepljeni s svetim krstom”.

Naši duhovniki in škofje nam imajo veliko povedati, zato bo razmislek o jeziku zanje vedno pomembnejši. Lahko rečem, da sam določene premike že za­znavam, škofov­ska pisma so drugo za drugim razumljivejša.

Celoten intervju je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 9.

Tags:
intervjuslovenščina
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.