Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 14. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Po splavu: “Tudi ko sem čutila, da mi je Bog odpustil, se ni takoj razblinila kepa jeze in zaničevanja do sebe”

splav

Marjan Pogačnik

Valerija Trček - objavljeno 16/04/23

"Splav je umor in zdi se mi pomembno, da uporabljamo besede, ki so pravilne, ne da okolišimo"

V sodobni družbi je umetni splav velikokrat predstavljen kot preprost medicinski postopek, ki za seboj ne pušča nikakršnih posledic. Ženska se lahko svobodno odloči, da se znebi “skupka celic” v sebi in potem mirno nadaljuje svoje življenje. A ni tako.

Živ dokaz za to je 34-letna Janja Kolenc, ki se je pri 18 letih odločila, da splavi svojega otroka. Sprva zanjo popolnoma “normalna” stvar se je izkazala za travmatično izkušnjo, ki je za seboj prinesla marsikatero posledico.

Odraščala je v ljubeči družini

Prvih nekaj let svojega življenja je imela lepo otroštvo.

“Starši so se imeli radi, mene so imeli radi. Moja stara mama po očetu je bila verna in nanjo imam lepe, prijetne spomine. Čeprav je bila takrat to taka naivna otroška vera, sva skupaj molili, peli kakšne pesmi. Res lepo.

Oče se je uradno imel za katoličana, ampak tega ni živel, mama pa ni bila verna. Živeli smo v revščini, ampak jaz tega pomanjkanja nisem čutila, ker sem imela ljubezen. Bilo je zelo lepo.”

Potem pa so se starši začeli prepirati. Iz ljubečega okolja je tako zelo na hitro preskočilo na zelo boleče. “Bila sta res glasna, bili so prisotni prepiri, obtožbe … Jaz nisem ničesar razumela, bila sem žalostna.”

Ko je njena mama znova zanosila, ni želela ostati v takem okolju, zato sta se z Janjo preselili k njenim staršem. Janja se je pri skoraj osmih letih sestrice zelo razveselila. Ampak starši so se v nekaj letih tudi uradno ločili.

Janja Kolenc

Novo okolje ni prineslo občutka varnosti

“Žal se v družini starih staršev moje mame nismo dobro razumeli. Začelo se je vedno bolj naporno življenje zame. Začele so se zlorabe, predvsem psihične, tudi kakšen udarec. Vzela sta me kot točko, na katero sta se znašala, ker sta bila jezna na mojega očeta. Takrat je bil živ tudi moj stric, ki je živel pri njih. Tudi on se je znašal nad mano.

Z mamo se takrat nisem dobro razumela, z očetom pa sva se videla za vikende in takrat je obljubljal, da bomo spet skupaj, ali pa da bom vsaj jaz lahko šla k njemu, pa se to nikoli ni zgodilo. Tako sem bila v res zmedenem okolju. Izgubljena.”

Izgubila je tudi svojo otroško vero, saj je v molitvi prosila Boga, da bi se starši spet zbližali. Ker se to ni uresničilo, se ji je potrdilo, kar so ji govorili stari starši – da Bog ne obstaja.

“Izgubila sem stik z vsem tem. Skozi leta so se mi vera in predvsem verniki zamerili. Nekako sem kar sovražila vse skupaj. Kakšni ljudje, ki naj bi bili verni, dobri, so bili hinavci. Imela sem nekaj izkušenj, ki so me še bolj odrinile od tega, da bi vero sploh sprejemala.”

Pomanjkanje trdnega doma je povečevalo zmedo

Ko sta se z mamo preselili v najemniško stanovanje, je Janja veliko bežala od doma k stari mami in očetu. Oče je za nekaj časa odšel v tujino, pozneje je zbolel.

“Vse je bilo zelo zmedeno. Ko sem prišla v najstniško obdobje, se je zmedenost še bolj poudarila. Hitro sem se soočila s spolnostjo, že kot deklica. Ko so bili starši še skupaj, smo imeli sosede, ki so mi vse to razložili. Pri 12 letih me je zlorabil 18-letnik. Bil je sin očetove partnerke. Ni me posilil, ampak zloraba je bila. To je bila prelomna točka, ko sem spolnost začela jemati kot nekaj, kar se zgodi brez problema.”

splav

“Pri 16 letih sem imela prve spolne odnose. Res sem bluzila. Eno leto sem živela tudi v stanovanjski skupnosti. To je bilo ravno pred 18. letom, ko bi me tako ali tako vrgli ven. Zelo sem bila izgubljena. Ponavljala sem drugi letnik, potem pa, ker bi morala še enkrat ponavljati, so me vrgli iz stanovanjske skupnosti.”

Spoznala je fanta

Zaljubila sta se. Ko sta se spoznala, sta imela zelo hitro spolne odnose. Janja je kmalu začela živeti z njim pri njegovi stari mami. Tudi to je bil zanjo beg iz domačega okolja. Po pol leta skupnega življenja je kljub kontracepcijskim tabletkam, ki jih je jemala od 16. leta, zanosila.

“Zame je bil to velik šok. Nikoli se nisem videla kot mamo, niti nisem imela čuta in želje, da bi imela otroka. Ko pa sem zanosila, je v meni vse kričalo, da želim zaščititi to živo bitje. Na čisto človeški, čuteči ravni, mi je bilo jasno, da je to živo bitje. Ampak za te občutke sem krivila hormone. Takrat sem imela sprane možgane, da je to skupek celic.”

Vseeno je želela zaščititi življenje in otroka dati v posvojitev. Fant bi morda to odločitev še podprl, ampak se je zelo zanašal na svoje starše. Njegova mama je dejala, da bo otroka zelo pogrešala, če bi donosila in ga dala v posvojitev. Če pa splavim, bo na začetku težko, ampak bo potem pozabila in mirno živela naprej. Temu je verjela.

“To je bilo leta 2007. Takrat sem še raziskovala o splavu. Naletela sem na neko stran, mislim, da je bila krščanska, ampak ker je bila napisana zelo obsojajoče, sem jo takoj zaprla. Nisem imela podpore ne fanta ne njegove družine. Mami je bila novice, da sem noseča, za nekaj sekund vesela, ko pa sem povedala, da bom splavila, je to sprejela. Tako nisem imela nikjer podpore.”

Janja Kolenc

Odločila se je za splav

“Šla sem naredit splav. Bilo je grozno, takrat s fizičnega vidika. Nisem vedela, da bo to pustilo na meni kakšne druge posledice. Noseča sem bila osem tednov in v kategoriji za kemični splav s tabletko. Ko sem prišla tja, sem imela sestro, ki je bila zelo brutalna. Bila je zelo nesramna, odrezava.”

“Ko sem pred kratkim gledala obrazec za privolitev, sem opazila, da tam ne piše skoraj ničesar o tem, kakšne so možne posledice splava, o psiholoških pa sploh ni govora.”

Ko je vzela prvo tableto, je čustveno otopela.

“Tega obdobja se sploh ne spomnim. Po dveh dneh sem prišla nazaj na kliniko, kjer sem dobila tabletko, ki sproži krče. Bili so zelo močni. Tam sem ležala in čakala. Nekaj časa so pustili, da je bil fant ob meni, potem so ga poslali domov, ne vem, zakaj. Ko je bilo posega konec, sem šla popolnoma otopela domov. Bolečine, krči in krvavitve so bili prisotni še nekaj dni.”

Ko je bilo to mimo, je celotno izkušnjo potlačila in pozabila. Živela je dalje, imela se je lepo. Tudi s fantom je bilo nekaj časa še v redu.

shutterstock_1942613548.jpg
Slika je simbolična.

Prišel je prvi trenutek, ko je dojela, da vsega še ni predelala

“V kinu sem gledala film Krožna cesta, kjer je protagonistka sama sebi sprožila splav. Ko je hodila po stopnicah, je po tleh kapljala kri. Takrat sem doživela panični napad. Začela sem se potiti, šumelo mi je v ušesih. Pozneje sem si pojasnila, da je to zaradi mojih spominov fizične bolečine.”

Ni si hotela priznati, da zaradi splava nekaj ni v redu. S fantom sta se pozneje razšla. “Potem sem naprej bluzila, žurala, zraven sem delala šolo. Spoznala sem drugega fanta, ki je zdaj tudi moj mož. Stvari so se mi začele počasi postavljati, ampak zmeraj sem se vrnila na točko, ko sem čutila, da ničesar nisem dosegla, da ne vem, kaj bi sama s sabo. Srednjo šolo sem naredila, potem sem naredila še višjo. Ampak vse je bilo zato, ker sem sledila nekim pravilom, ki so v družbi, ne zaradi tega, ker bi imela neko željo, da bi se k nečemu usmerila.”

Ob tem pa se je začelo kazati, da je izgubila samospoštovanje, kar se je kazalo predvsem v službah, kjer je delala. “Do sebe sem imela zelo zaničevalen odnos, česar si nisem priznala. Ampak v službah sem pustila, da so me izkoriščali, ljudem sem pustila, da so me žalili. To se je ponavljalo v vsaki službi. To je bila točka, kjer se je najprej pokazalo, da imam neke psihološke posledice.”

Pozneje so se začele kazati tudi zdravstvene težave, zbolela je in padla tudi v depresijo.

“Ko sem zbolela, izgubila eno službo, dobila depresijo, sem bila pol leta v čudnem stanju. Takrat je prvič začel na površje plavati tudi splav. Spomnim se, da sem takrat izvedela za Zavod Živim, ampak jih nisem kontaktirala. Spet sem bila izgubljena. Depresija se je nekako stabilizirala, ampak se je vlekla. Dobila sem še nove bolezni, se zredila. Vse se je kar nalagalo name, tako fizično kot psihično. Imela sem v redu fanta, ampak po drugi strani sem bila še vedno izgubljena.”

Janja Kolenc

Ob podpori fanta je dokončala šolo in naredila izpit za avto. Kljub temu, da sta bila oba v negotovem obdobju, se je začela postavljati na noge, veliko je razmišljala o sebi. Takrat si je prvič priznala, da obžaluje splav.

Pot ozdravljenja se je takrat šele začela

“Takrat, bilo je leta 2016, sem Zavodu Živim napisala provokativno pismo. Ampak bolj se nisem približala. Dobila sem sedanjo, krasno službo. Stvari so se mi končno začele malo postavljati. Še vseeno nisem imela fokusa, cilja, ampak se mi je zdelo, da je okej.

Neke noči leta 2019 pa nisem mogla spati. Premetavala sem se. Spraševala sem se: ‘Pa kaj te matra, Janja?’ Mislim, da je takrat prav Sveti Duh odgovoril: ‘Saj veš, kaj te matra.’ Vzela sem telefon in ob dveh zjutraj pisala Zavodu Živim. Govorila sem si, ja, vem, da so verniki, vem, da so katoličani, ampak saj škoditi mi ne more. Bila sem tako na dnu, da nisem imela ničesar izgubiti.”

Po srečanju s Katarino Nzobandora se je odločila, da se udeleži duhovnega vikenda Rahelin  vinograd za osebe po umetnem splavu. Tam se je popolnoma prepustila in končno je lahko začela žalovati za svojim otrokom.

“Prepustila sem se, zato sem lahko sprejela odpuščanje, ki mi ga je ponudil Jezus. Čeprav potem nisem takoj rekla, da sem verna – potrebovala sem čas, da sem to pri sebi oblikovala –, je to res velika milost. Zares čutim, da mi je odpuščeno. V sebi nimam več te teže, zato lahko govorim o tem. Ta skala, ki je bila odvaljena z mojega srca, je zame dokaz o Jezusovi milosti. Moje življenje gre naprej, prihaja do novih težav, še hujših stvari, ampak se lahko, ne sicer vedno, ampak večinoma, lažje, z neko lahkotnostjo lotim problemov, ker vem, da se lahko oprem na Boga.”

“Vse, kar je bilo prej zadaj (zamere do vernikov, ki so bili hinavski itd.) … ugotoviš, da to nima zveze s tvojim odnosom z Bogom.”

splav

To je pač umor

“Odpuščen je bil moj največji greh. Splav je umor in se mi zdi pomembno, da uporabljamo besede, ki so pravilne, ne da okolišimo. Kljub mladosti, kljub okoliščinam sem bila vseeno jaz tista, ki sem šla, ki sem podpisala, ki sem vzela tabletko. Čeprav se nisem zavedala zavestno, podzavestno sem se. Tudi če se ne bi, za to sem se odločila jaz. To je bila moja odločitev. Ja, so vedno okoliščine, ampak še vedno se ti odločiš in za svoje odločitve moraš sprejeti odgovornost.

Ko sem to sprejela, sem lahko sprejela tudi odpuščanje. Je pa težje odpustiti samemu sebi. Tudi ko sem čutila, da mi je Bog odpustil, se ni takoj razblinila kepa jeze in zaničevanja, ki pa sem jo čutila sama do sebe.”

“Bolečina splava ni izginila, se je pa preoblikovala v bolečino pogrešanja. Pogrešam svojega otroka. To nikoli ne bo čisto lahka stvar.”

Če je vse le skupek celic, kdaj se potem začne življenje?

V boju za ženske pravice je propaganda splava zelo močna.

“Jezna sem, ker sem bila tudi sama zagovornik splava. Zanimivo mi je, da se zagovorniki splava ne spustijo tako v globino, da bi povedali, kje se potem začne življenje, če ne ob spočetju. V tem zares ni logike. Ko si enkrat pustiš razmišljati, vidiš, da ni logično. Če je to le skupek celic, kdaj točno se potem začne življenje? Ko se rodiš? Takrat, ko že lahko preživi zunaj maternice? Pa saj se ta meja tudi premika.

Vem, da ne bom spremenila mišljenja celega sveta, morda pa lahko zasejem kakšno seme, tako da mirno povem svojo zgodbo. Zagotovo pa brez agresije in nestrpnosti. Vem, da če bi sama imela eno ljubečo in razumevajočo osebo, ki bi me nežno vodila v to, da razmislim, bi mogoče šlo drugače, kot je šlo. Ko si v takem obdobju, si občutljiv, ranljiv, v takih situacijah se težko postaviš zase. Če potem pride nekdo do tebe agresivno, to zagotovo nima pozitivnega efekta. Na razumski, ampak miren način lahko dosežem več.”

Tags:
intervjusplavspreobrnjenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.