Kaj če bi lahko vstopili v pisarne zadnjih treh papežev, ko so pisali svoje okrožnice, prebirali pisma z vsega sveta, premišljevali o odločitvah, ki jih je bilo treba sprejeti, ali meditirali o poslanstvu, ki jim je bilo zaupano? Kaj bi videli ob pogledu na predmete, spominke in podobe, ki pričujejo o njihovem delu?
Frančišek, sveti Jožef in “Petrove solze”
Papež Frančišek svojo uradno pisarno uporablja zelo redko. Očitno raje dela v svojem majhnem stanovanju v Domu sv. Marte, kjer je ostal tudi po izvolitvi na papeški položaj 19. marca 2013.
Toda naj gre za njegovo uradno pisarno v apostolski palači, kjer sprejema svetovne voditelje, ali pa majhno pisarno v Domu sv. Marte: argentinski papež ceni bližnjo navzočnost svojega najljubšega svetnika, Jožefa iz Nazareta.
“Svetega Jožefa imam zelo rad, saj je človek tišine in moči,” pravi Frančišek.
Na njegovi uradni delovni mizi je kip svetega Jožefa, ki stoji ob otroku Jezusu, ima pa tudi kip spečega svetega Jožefa. “Tudi ko spi, skrbi za Cerkev! Da! Vemo, da to lahko počne. Kadar imam kakršnokoli težavo, zaplet, to zapišem na listič papirja in ga položim pod svetega Jožefa, da lahko o tem sanja! Z drugimi besedami, prosim ga: moli za to težavo!” je papež dejal na srečanju z družinami med obiskom na Filipinih leta 2015.
Njegova predanost Jezusovemu skrbniku je pomenljiva: papež mu je že na začetku svojega pontifikata, na god svetega Jožefa, namenil posebno mesto. Poleg tega je na njegovem papeškem grbu cvet narde, iste aromatične rastline ter simbola čistosti in ljubezni, ki ga je sveti Jožef morda držal v roki, ko je Marijo zaprosil za roko.
Frančiška pa med njegovim delom spremlja še nekaj: kopija umetniške slike. To so “Petrove solze”, na kateri je upodobljen apostol Peter, ki joče, potem ko je izdal Jezusa.
“Slika me spominja na to milost. Obstaja čudovita molitev, ki pravi: ‘Ti, ki si poskrbel, da je iz skale tekla voda, ko je Mojzes po njej udaril s palico, poskrbi, da bodo solze tekle iz mojega kamnitega srca.’ To je čudovita bogoslužna molitev, ki jo lahko izgovarjamo med mašo in prosimo za dar solz. Če nam je Gospod dal sposobnost jokati, je to zato, da jo lahko uporabimo. Nič ni hujšega od žalosti, ki se ne izrazi s solzami. In nič ni težjega kot občutiti bolečino ljubljene osebe in videti, kako stiska zobe in srce, da ne bi pokazala svoje stiske. Jok ni znamenje, da človeku primanjkuje upanja. Nasprotno,” je Frančišek pojasnil v vsej preprostosti in odkritosti v knjigi pogovorov Od ubogih do papeža, od papeža do sveta (Des pauvres au Pape, du Pape au monde, na voljo le v francoščini), ki je izšla marca 2022.
Benedikt XVI., spomini na Bavarsko in svinčniki
Ob pogledu na fotografije Benedikta XVI., ki je umrl 31. decembra 2022, je zanimivo videti pisarno v njegovi rezidenci Matere Cerkve, kjer je delal vse do zadnjih mesecev svojega življenja. Čeprav je upokojeni papež ob koncu življenja izgubil veliko telesnih moči, je njegov um do konca ostal povsem jasen.
Vztrajal je pri zelo strogem urniku, v katerem je imel čas za intelektualno delo zelo pomembno mesto.
Po maši ob 7.30 v kapeli samostana, ki je bil njegov dom od odstopa s papeškega položaja 11. februarja 2013, je Benedikt XVI. veliko časa preživel v svoji pisarni, polni knjig in spominkov.
V dokumentarnem filmu, ki ga je leta 2019 posnela bavarska javna televizija Bayerischer Rundfunk, si nemški papež ogleduje svojo pisalno mizo, ki ga je dotlej spremljala že 65 let, in reče: “Dolga pot je za njo.” In z nasmeškom razkrije, da je opremljena z varno telefonsko linijo iz časov, ko je bil München tarča terorističnih napadov.
Na njegovi mizi so križ, podoba Device Marije z Detetom Jezusom, kip svetega Jožefa, majhna sveča in šopek rož, pa tudi fotografije njegovih staršev in sorojencev, vključno s čudovitim portretom njegove sestre Marije.
Nedaleč stran sta dve sliki njegovih najljubših svetnikov: sv. Benedikta in sv. Avguština, ki ju je dobil leta 1977, ko je bil nadškof Münchna in Freisinga. Tik ob njegovem stolu na desni pa je spominek na rodno Bavarsko: medenjak, ki so ga obesile nune in na katerem so z glazuro napisane besede: Dahoam is Dahoam, kar v bavarskem narečju pomeni ljubo doma, kdor ga ima. “Še vedno sem zelo povezan z Bavarsko in vsak večer jo zaupam Gospodu,” so ene njegovih zadnjih besed v dokumentarnem filmu.
Benedikt XVI. je kot dejavni papež rad uradoval tudi v pisarni papeških zasebnih apartmajev v Castelu Gandolfo, papeški poletni rezidenci nedaleč stran od Rima. Nemški papež je bil pravzaprav zadnji, ki je tam užival poletje: na zahtevo Frančiška, ki v Castelu Gandolfo ni nikoli bival, so rezidenco spremenili v muzej, ki je na voljo širši javnosti.
Tako kot njegov predhodnik je tudi Benedikt XVI. tam rad preživljal poletje, kjer je molil v čudovitih vrtovih in v miru delal. Ob pogledu na fotografije lahko na njegovi delovni mizi opazimo majhen obrabljen usnjen etui. Gre za peresnico, zelo podobno tistim, ki jih uporabljajo šolarji. Benedikt XVI. jo je vedno nosil s seboj.
Čeprav je po zlomu zapestja julija 2009 dobil prenosni računalnik, se pisanja na njem nikoli ni navadil. Vatikanski tiskovni predstavnik p. Lombardi je dejal: “Papež predvsem pri ustvarjalnem delu še vedno raje uporablja pisalo.” Nekaj redkih fotografij priča o tem, da je uporabljal tudi svinčnike.
“Moje misli se razvijajo predvsem med pisanjem na roko, zato je bil zame pravi preizkus potrpežljivosti, ko šest tednov nisem mogel pisati,” je ob zlomu zapestja pojasnil časnikarjem. Tudi pri zadnjih besedilih in čtivih so ga pri njegovem ustvarjalnem delu zvesto spremljali svinčniki in druga pisala.
Janez Pavel II., brezroki Kristus, p. Pij in šmarnice
Pisarna Janeza Pavla II. je bila v tretjem nadstropju apostolske palače. Z okna te sobe je poljski papež, ki je bil izvoljen 16. oktobra 1978, ob nedeljah opoldne molil angelovo češčenje in delil svoje misli z verniki, zbranimi na Trgu sv. Petra. V sobi ni bilo razkošja notranjosti palače: le knjižnica s številnimi knjigami in delovna miza z rahlo opraskanimi stranicami. Tu je Janez Pavel II. delal vsak dan.
Na polici ob steni sta bila dva vrtljiva telefona, takšna, kakršne je bilo mogoče videti v filmih iz šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja. Na mizi sta bili dve fotografiji: p. Pija in poljskega kardinala Adama Sapiehe. Poleg njiju sta stala kip Kristusa in ikona Marije z Detetom Jezusom.
“Ko je papež vsak dan začel svoje delo, je pred seboj videl kip brezrokega Kristusa. Bil je darilo iz porušene cerkve v eni od vasi v nekdanji Jugoslaviji,” piše nadškof Mieczyslaw Mokrzycki, drugi osebni tajnik Janeza Pavla II., v knjigi He Liked Tuesdays Best: A Story about Everyday Life of the Blessed John Paul II. (Najraje je imel torke: pripoved o vsakdanu bl. papeža Janeza Pavla II., op. prev.). Tik ob njem je stala kopija znamenite ruske ikone Kazanske Matere Božje. Tam je bila tudi podoba Marije z Jasne Gore, znamenite poljske ikone, in podobi rojakov svetnikov: Maksimilijana Kolbeja in Rafala Kalinowskega.
“Ta kraj je bil poln tišine in miru, svežega vonja. Sveti oče je imel rad svež zrak. V svoji pisarni je imel rad odprto okno, tudi ko je bilo hladno,” se spominja nadškof Mokrzycki. Kot pravi, je v papeževi pisarni vedno dišalo po pomladi, saj je bilo na mizi vedno cvetje – običajno majhni, skromni šopki. Vsako pomlad so mu sestre prinesle šmarnice z uršulinskega vrta.
V kotu pisarne je bil tudi velik kip Marije Brezmadežnega spočetja, star lesen kip, ki je stal na majhnem kamnitem podstavku. Janez Pavel II. se je ob njem pogosto ustavil in ga poljubil.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
