“Kakšen je v resnici dober birmanski boter? Kaj sploh pomeni biti dober boter?”
To vprašanje se je pred kratkim pojavilo v naši župnijski ženski skupini, ko smo preučevale sedem zakramentov. Sledila je živahna razprava o tem, kakšna naj bi bila vloga botrov, naše misli in ideje pa so letele na vse strani.
Ali botrstvo pomeni, da se moraš izkazati pri darilih? Morda zahteva le veliko molitev? Oboje? Nekaj povsem drugega? Kakšen odnos naj bi boter imel s svojim krščencem ali birmancem? Kaj se v tem primeru pričakuje od mene? Kaj počnejo drugi ljudje?
Kaj o vlogi botrov uči Cerkev?
O krstnih botrih Katekizem Katoliške cerkve pravi takole: “… boter ali botra morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje” (KKC 1255). Nekomu pomagati na poti krščanskega življenja je torej lep cilj, vendar precej nejasen in odprt za različne razlage.
Enako velja za to, kar Katekizem govori o birmanskih botrih. “Za birmo, kakor tudi za krst, je primerno, da kandidati iščejo duhovno pomoč botra ali botre,” (KKC 1311). V tem poglavju je tudi navedeno, da je dobra izbira za birmanskega botra eden od krstnih botrov, česar doslej še nisem slišala.
Nato smo se pogovarjale o tem, kakšne so naše dejanske izkušnje: kakšni so naši botri in kakšne smo same v vlogi boter. Pri tem je bilo omenjenih nekaj stvari, ki so jih prijateljice opazile ali cenile pri svojih botrih, pa tudi, kaj bi si želele od botrov svojih otrok.
Ena izmed prijateljic je povedala, kako ceni, da so ji njeni botri vedno pošiljali voščilnice. Ker so živeli daleč stran, se niso pogosto srečevali, vendar je bila navdušena, ko je ob praznikih odpirala njihovo pošto.
Druga prijateljica je povedala, kako se je v zgodnjih najstniških letih začela odvračati od vere in staršev. Njena botra (mamina sestra) je za to izvedela in jo povabila, naj preživi poletje pri njej doma, stran od svojih domačih: tam je opravljala prostovoljno delo in živela z njeno družino. Ta izkušnja je moji prijateljici spremenila življenje in svoje sedanje življenje pripisuje prav temu odločilnemu poletju.
Spet druga prijateljica je povedala, da svoji birmanski botri redno pošilja običajna pisma prek pošte.
Več žensk je obžalovalo dejstvo, da se njihovi krstni ali birmanski botri nimajo več za katoličane. Kar pomeni, smo se odločile, da je dober boter že tisti, ki se vsaj trudi ostati blizu Jezusu in Katoliški cerkvi.
En par, ki ga poznam, redno skrbi za to, da pokrije čim več stroškov, ki so povezani z versko vzgojo njunega krščenca.
Druga prijateljica nekajkrat na leto svojo krstno botro povabi na večerjo, da se pogovorita in nadoknadita zamujeno.
Veliko žensk je povedalo, da so jih njihovi botri v življenju redno obdarovali: v času njihovega odraščanja je veljalo, da si dober boter, če redno in primerno obdaruješ svojega krščenca ali birmanca.
Vse smo razmišljale o tihi vlogi, ki so jo v naših življenjih imeli naši botri. Kdo ve, kako so nam pomagale njihove molitve in žrtve? Večina od nas ne bo nikoli videla neposrednega učinka svojih molitev v življenju tistih, ki smo jim botri. Toda te molitve so (skupaj z našim življenjskim zgledom) zagotovo najučinkovitejša pomoč, ki jo lahko nudimo.
Naslednja najučinkovitejša pomoč v krščanskem življenju, kot se je izkazalo na podlagi naših zgodb, je dober odnos z botrom – da krščenec oz. birmanec čuti, kako ga ima boter rad in ga podpira.
Cerkev v svoji modrosti pušča odprto pot našemu razločevanju in posebnim okoliščinam, ko gre za pomoč našim krščencem ali birmancem v krščanskem življenju. Pridi, Sveti Duh, in nam pokaži, kaj naj storimo!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
