Eden od užitkov, če imate pri hiši najstnika, je dejstvo, da vas lahko pouči o vsem. Kajti, kot mi pogosto pojasni moj zborček najstnikov, jaz ne vem ničesar!
Ko mi je hčerka – pogosto z veliko vnemo – govorila, kako naj nekaj naredim ali kaj naj rečem in česa ne smem, mi je pogosto kar malce zavrela kri. Kako je lahko ta 17-letnica tako vzvišena, da zavrača moje dolgoletne izkušnje? Ko pa se je še naprej obnašala kot vsevedka, sem se zamislila: le kaj se skriva za njenim ravnanjem?
Prvič, kot lahko potrdi večina staršev najstnikov, je lahko prehod v odraslost zanje obdobje precejšnje zmede. Medtem ko se od njih pričakuje, da se bodo obnašali bolj odraslo, sami na to včasih preprosto niso pripravljeni.
Včasih v svojem vedenju celo nazadujejo. Svet je lahko zastrašujoč v najboljših trenutkih, zadnja leta otroštva pa so pogosto precej zapletena, saj morajo mladi sprejeti nekatere pomembne življenjske odločitve.
Če k temu dodamo še pritiske vrstnikov, so naši najstniki malodane povabljeni, naj prehitro odrastejo in se vedejo na način, ki se jim morda zdi nekoliko tuj.
Ko torej moji najstniki trdijo, da “ne vem ničesar” in da je svet zdaj tako drugačen, kot je bil, ko sem bila njihovih let, jim poskušam prisluhniti. Poskušam si razložiti, kaj se skriva za njihovim napadom – zelo pogosto se namreč zgodi, da trditve o moji nevednosti pridejo v trenutkih, ko so razočarani, utrujeni ali morda nekoliko zaskrbljeni.
Ugriznem se v jezik in se zadržim, da ne bi rekla, kako nimajo pojma, o čem govorijo. In to storim iz več razlogov.
Prvič, ker včasih res ne vem, o čem govorijo, in se moram malce poučiti. Ne pozabimo, kako imajo naši otroci po zaslugi Googla in neskončnih spletnih priročnikov dostop do toliko informacij, da se učijo stvari, na katere mi morda ne bi nikoli naleteli.
Drugič se mi zdi, da na meni preizkušajo svoje zamisli in razglabljanja. Zdi se, da svoje znanje delijo na način, s katerim želijo narediti vtis ali potrditi, kar po njihovem mnenju drži. To je malce podobno, kot bi komik svoje šale preizkušal na družinskem članu, preden jih predstavi širšemu občinstvu.
Kako se odzvati našim odločnim najstnikom
Ko ugotovimo, zakaj so naši ljubljeni najstniki tako odločni glede vsega, kar vedo, to lažje prebavimo in se z njimi soočimo. Pravzaprav so me moji štirje otroci naučili, da se nima smisla boriti proti temu ali se jedko odzivati na njihove pripombe, če veš, da se v bistvu norčujejo iz samih sebe.
Razlog za to je, da svojih otrok ne želim ponižati. Želim, da bi mislili, kako so njihove zamisli in razglabljanja vredni pozornosti. Toda – in to je res pomembno – ne želim, da bi šli skozi življenje z vzvišenim prepričanjem, kako vse vedo.
Zato jim sicer priznam, da so me nekaj naučili (če je to res) – običajno s komentarjem v smislu “človek se vsak dan nauči nečesa novega”, s čimer jih poskušam spodbuditi, da bi se zavedali, kako se nikoli ne nehamo učiti.
Če vem, da so njihove izjave napačne, jih vprašam, kako so prišli do teh informacij. Poskušam jim poiskati točne informacije (pozdravljen, internet!) in jim obzirno razložiti, da je morda vredno podrobneje preučiti temo.
Pridejo pa trenutki, ko morajo vedeti, da ne vedo vsega. Kajti navsezadnje, kdo pa je vseved? Poudarim, kako nikoli ni prijetno biti vseved in kako smo poklicani k skromnosti s priznanjem, da se moramo še veliko naučiti, saj tako rastemo kot posamezniki, drugim pa omogočimo, da pokažejo in nam posredujejo svoje znanje.
Občasno pa se tudi sama zanesem na svoje izkušnje. Čeprav morda ne vem vsega, sem zagotovo izkusila veliko več kot moji mladi najstniki, in tudi to ima precejšnjo vrednost!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
