“Na porokah obožujem iskrice v nasmehih in očeh para, ker je takrat vse tako zelo pristno”

Kaja Javeršek je načrtovalka in oblikovalka spletnih strani ter poročna fotografinja. Poročnega dne pa ni doživela le skozi fotografski objektiv, saj se je lansko leto poročila in postala žena svojemu možu Marku.

Iz Ljubljane se je preselila na vas in začela odkrivati pomembnost povezanosti z naravo. Nasploh se opiše kot občudovalka vsega lepega. Imela je priložnost spoznati življenje v tujini, saj je dve leti živela na Portugalskem.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Vsako jutro na popotovanju z avtodomom. Včasih parkirava pozno zvečer v temi in zjutraj najraje pogledam skozi strešno okno, da sploh ugotovim, kje sva. Po možnosti naju prebudijo sonce, zvoki narave in vonji okolja.

Mož mi pripravi zajtrk, jaz zunaj berem. Obožujem, ko lahko živiva počasi. Tak začetek dneva se zgodi večkrat in hvaležna sem, da imam možnost raziskovati svet na tak način.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… se tako dobro počutim in oddajam tisto pravo energijo. Resnično verjamem, da imam lahko zaradi izbora oblačil in "svežih las" boljši dan. Bolj sproščen, samozavestnejši in srčen. Zunanja urejenost pa ni pristna, če nisem pomirjena sama s seboj.

Tudi doma se rada počutim urejeno in udobno, zato ne nosim razvlečenih pajkic in sponzorskih majic, ampak oblečem svojo najljubšo elegantno trenirko in lep pulover ali srajco. Urejeno se počutim tudi, ko imam pospravljen dom, prižgano svečo in rože na mizi.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Najbolj me napolni občudovanje Stvarstva, mir in tišina v naravi. Ko si zadovoljen s tem, kar si in kar počneš, lahko to veselje nad Življenjem deliš z drugimi. Ljudje, ki jim to uspeva, me zelo navdihujejo. Med njimi so Talite, ljudje na Katoliški mladini in pri Stični mladih.

Hecno, ampak včasih se napolnim kar na Instagramu, kjer sledim veliko tako imenovanim "Christian mums", ki delijo svoja vsakdanja življenja in razmišljanja glede vpeljevanja teologije v svoje družine in odnose.

Zadnje mesece se me zelo dotaknejo skavtske molitve, ker jih prej kot "ne skavt" nisem poznala. Dušo polnim tudi na slavilnih koncertih ali ob poslušanju podkastov, kjer ljudje govorijo o nečem večjem od njih.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Tako, da veliko stvari delava skupaj. Vsak od naju ima neke hobije, veliko stvari pa počneva tudi skupaj in se druživa z istimi ljudmi. Imava tedenski "weekly", kot mu praviva. V nedeljo zvečer pregledava dogodke in obveznosti prihajajočega tedna in se uskladiva.

Hodiva na zmenke, včasih spontano, včasih načrtovano. Če pa se več dni skoraj nič ne vidiva, si puščava sporočilca na listkih, se pogovarjava zvečer v postelji. Vedno skupaj pojeva zajtrk in greva z vlakom na delo.

Zadnje čase načrtno preživiva veliko časa skupaj, ker sva v prejšnjih letih ugotovila, da sva preveč časa posvečala delu. Zdaj znava stvarem reči ne in si vzeti čas vsak zase in za naju. Seveda tudi zabušavava in najin skupni čas še zdaleč ni vedno kvalitetno preživet.

5. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Zadnje čase prakticiram "aromaterapijo", kot ji pravim. Zelo me pomirja topel tuš z dodatkom eteričnih olj. Res paše, ker lahko na tak način odložim in prediham vsa bremena dneva in se psihično pripravim na nov dan.

V idealnem primeru v postelji še kaj preberem ali se pogovarjam z možem, v realnosti pa se velikokrat zgodi, da skupaj gledava smešne "reelse" in potem zaspiva. Tik preden zaspim, se v mislih vedno zahvalim za preživet dan in vse blagoslove, ki se mi dogajajo.

6. Iz predmestja Ljubljane ste se preselili na podeželje. Kaj se je za vas najbolj spremenilo? Ste na mestno življenje ali življenje na podeželju ob tej spremembi spremenili pogled?
Živeti na vasi je lepo. Živeti ob gozdu in zvokih narave pa še lepše. Med pisanjem ravno sedim na terasi in moje tipkanje spremlja zvok ptičev in motorke. Najlepši so mi ponedeljki in petki, ko delam od doma in se lahko med odmorom sprehodim po gozdu in lovim poglede na naše čudovite gore.

Delo v centru Ljubljane me navdihuje, ampak ni lepšega kot spomladi popoldne odhajati iz betonske Ljubljane na vas, kjer te domov pospremi veličasten pogled na vrhove. Na vasi se z vsemi pozdraviš in se počutiš del skupnosti.

Najbolj me je presenetil odnos s sosedi, ker tega kot Ljubljančanka nisem bila vajena. Veselijo me vsi običaji, ki se dogajajo na posebne dni, in pripravljenost ljudi te navade ohranjati.

7. Nedolgo nazaj ste se poročili. Kako je videti prvo leto po poroki? Kaj vas v zakonu najbolj osrečuje?
Veselim se načrtovanja prihodnosti in cenim, da ohranjava smisel za humor, spontanost in razumevanje. Kako lepo je biti ob nekom res "ti", skupaj početi stvari in raziskovati življenje. Precej je tudi prerekanja in nesoglasij, ampak vprašali ste me, kaj me osrečuje. Za skupno življenje se odločiš in sprejeti moraš vse posledice te odločitve.

Na začetku mi je bilo čudno Marku reči mož, zdaj pa ta naziv z veseljem uporabljam, še bolj me pa zabavajo pogledi ljudi, ko ob omembi moža najprej pogledajo na prstanec, potem pa še mene in ne morejo verjeti, da je tako mlada ženska že poročena.

Meni se ne zdi, da sva se poročila zelo mlada (stara sva bila 26 in 27 let), ampak res rada svetu kaževa lepoto poročenosti.

8. Ste poročna fotografinja. Kateri trenutki oziroma občutja na poroki se vas najbolj dotaknejo, čeprav ste na "delovnem mestu"?
Najlepše in hkrati najbolj čustveno naporno je fotografirati poroke prijateljev. Cmok v grlu, orošene oči, zadrževanje joka ob lepih besedah in pogledih. Govori se me po navadi najbolj dotaknejo. Pa pogledi starih staršev na mladoporočenca. Obožujem tudi iskrice v nasmehih in očeh para, ker je takrat vse tako zelo pristno in novo.

Ne glede na poroko me navdihujejo unikatnost in majhni detajli. Tudi ko mislim, da se me neka poroka ne bo dotaknila, se vedno motim, ker je prisotna taka paleta čustev in pogledov. Rada fotografiram, še rajši pa fotografije urejam. Estetski kadri zadovoljijo mojo potrebo po lepem in vedno sva z možem počaščena, ko naju par izbere kot svoja poročna fotografa.

9. Dve leti ste živeli na Portugalskem. Katera življenjska spoznanja vam je dala ta izkušnja?
Da moraš daleč stran, da lahko zares ceniš dom. Živeti na Portugalskem je bilo carsko v vseh pogledih. Neskončne plaže, zvoki valov in galebov, portugalščina, iskreni ljudje, ploščice, toplina, samostojno življenje in vsakdanjosti, ki mi še zdaj lepšajo dneve.

Peniche, obmorsko mestece, v katerem sva živela, sem večinoma prehodila s fotoaparatom v rokah in odprtim srcem. Toliko srečanj in prijaznih ljudi. Predvsem sem se veliko ubadala s tradicijami in zgodovino kraja, ker sem v svoji magistrski nalogi dokumentirala zgodbe vsakdanjih ljudi in to prenesla na spletno stran.

Od Portugalcev sem se naučila sproščenega življenja, pomembnosti druženja in biti "tukaj in zdaj". Nazaj sva z možem prišla bolj zrela, pripravljena na življenje in polna spominov. Lepo se je bilo vrniti Domov in svoj portugalski dom ohraniti v srcu in fotografijah.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… opazimo Lepoto, smo pozorne in v svojem bistvu nežne. Sama se zelo rada čudim okolici in se veselim detajlov, za mojega moža po navadi nepomembnih – igra senc v stanovanju, nov list na monsteri, goreča sveča, prazen koš za perilo, barvno urejeni albumi slik.

Estetika polni mojo dušo in res sem zadovoljna, da je tudi moje delo (oblikovanje in fotografiranje) vizualno usmerjeno in morda lepša življenja drugim ženskam.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.