Se spomnite svoje birme? Verjetno se. Kaj pa obhajila? Morda je to že malo bolj oddaljen spomin, za katerim bi morali malo bolj pobrskati. Le malokdo pa se spomni svojega krsta. Martina Grmek se spominja vseh teh zakramentov. Kako pa je to mogoče? Prejela jih je pri svojih 19 letih.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.
Martina prihaja s Krasa, kamor se je preselila po poroki pred 13 leti.
“Vedno rečem, da sem najprej Martina, Božji otrok, potem sem pa žena, mama.”
Že od nekdaj je čutila, da bi rada delala z otroki in mladimi, zato se je odločila za poklic socialne pedagoginje. Je tudi plesna učiteljica, nekdanja animatorka in mladinska voditeljica.
“Že od nekdaj me je veselilo veliko stvari, zato se moram včasih malo ustaviti in si reči ne. Tega se še učim. Najbolj me napolnjujejo čas z družino, ples in pa delo z mladimi.”
Odraščala je v neverni družini
“V otroštvu ni bilo vere, nisem odraščala v verni družini. So mi pa starši po neki Božji milosti privzgojili podobne vrednote. Manjkal je samo še Bog in zakramenti.”
Ko je potem začela spoznavati vero, ji je bilo vse blizu in logično.
“Mamini starši so bili sicer zelo proti veri, je pa odraščala pri teti, ki je bila proti Cerkvi kot ustanovi, vero je pa zelo podpirala. Tako je mama odraščala s Svetim pismom. Nam ga sicer ni predajala naprej, poznala pa je veliko svetopisemskih zgodb.”
Martina se je z vero prvič srečala v petem razredu pri pevskem zboru. “Takrat sem začela peti v šolskem pevskem zboru. Učitelj glasbe nas je malo potisnil na avdicijo za pevski zbor, ki je bil tako cerkveni kot posvetni. Bila sem sprejeta in sem prek tega zbora prišla v stik z vero, ko smo peli tudi pri sveti maši.”
“Sem bila pa vedno malo ‘firbčna’. Sicer so mi v mislih vedno odzvanjale besede starih staršev, ki so bili res strogo proti Cerkvi: ‘Oh, hinavci!’ Samo to niso bile moje besede.”
Kljub temu je bilo v njej prisotno neko hrepenenje: “Sošolko sem prosila, da mi je napisala molitev očenaš, da sem se je naučila. Spomnim se tudi, da sem ob večerih pokleknila ob postelji in molila, tako kot sem videla v filmih.”
Kaj pa jo je tako vabilo, da je stopila na pot vere?
“Mislim, da je bil to splet dogodkov. Mislim, da mi je Bog postavljal pot, kako bom prišla do Njega. Najprej je bil to pevski zbor. Pozneje je bila moja sestra zaradi odvisnosti od drog v komuni. Bila je v evangeličanski komuni, kjer so tudi molili in slavili, brali Sveto pismo. Imela sem priložnost, da sem bila tam tri dni z njo.
Potem sem spoznala sedanjega moža, ki je iz tradicionalne in aktivne krščanske družine. Zelo me je nagovarjalo, kako vztrajno je ob nedeljah hodil k maši. Začutila sem, da mora biti nekaj na tem, če je tako vztrajen. Živela sva 70 kilometrov narazen, zato sva se videvala samo med vikendi. Ob nedeljah zjutraj je šel k maši, potem je prišel k meni. Tudi to me je vleklo iz radovednosti, da je na tem res nekaj več, da to ni pravljica.”
Po več kot pol leta skupne hoje ga je za veliki šmaren vprašala, ali se mu lahko pridruži pri sveti maši. Skupaj sta se odpravila na Sveto Goro, kjer se je zanjo vse spremenilo.
“Od takrat naprej sem začela redno hoditi z njim k maši. Tako se je tudi najin urnik spremenil. Navsezgodaj zjutraj je prišel k meni v Tolmin, nato sva šla skupaj k maši.”
Novo rojstvo
Tukaj sta oba tudi prvič slišala za Stično mladih. “Septembra sva šla v Stično in Tomaž je šel k spovedi. Duhovniku je povedal zame in ta mu je dal vizitko s kontakti za katehumenat, če bi se slučajno odločila, da bi prejela zakramente. Tomaž je takrat vizitko pospravil v denarnico in mi ni nič rekel. To je bilo ravno v začetku prvega letnika faksa, ko sem prišla v Ljubljano.
Ko me je neki vikend on pripeljal na faks, sva šla mimo cerkve in v tistem trenutku sem začutila neko varnost, kot se počutiš v družini, kjer so dobri odnosi. Tomažu sem rekla: ‘Jaz bi pa sprejela zakramente.’ Ves nasmejan mi je dal vizitko. Še isti dan sem poklicala in duhovnik mi je rekel: ‘Začnemo naslednjo nedeljo.’ Tako so bili dogodki, ki so bili prav nastavljeni.”
Začela je pripravo na prejem zakramentov in na velikonočno vigilijo, 26. marca 2005, postala tudi Božji otrok. “Ampak takrat se je šele začelo, seveda. 😊”
“Prejem zakramentov mi ostaja v res lepem spominu. Moj mož je tudi moj boter. Bilo je res lepo, milostno. Bile smo štiri, ki smo prejele zakramente. Pozneje so nam povedali, da so župljani rekli duhovniku: ‘Kaj se tako pobožno držijo?’ 😊 To je res lep spomin, kot nov začetek. Začutila sem tako, kot pravijo, da je krst novo rojstvo.”
Pot vere je vedno prepletena z izzivi
“Izzivi so ves čas. Rast v veri in odnosu z Bogom je taka kot vsak odnos, iščeš se. Takrat sem šele začela iskati, kako to začeti živeti.”
“Pred prejemom zakramentov sva imela s Tomažem krizo. Bila sem doma, moji so že vsi spali, jaz sem bila vsa objokana. Sedela sem na pragu balkona in pri nas je bilo tako, da ko si pogledal v nebo, si videl samo en ozek kos neba. Naokoli so bili hribi, zgoraj je bila pa že streha. V tisti stiski sem zašepetala: ‘Bog, če obstajaš, mi daj znak.’ Pogledala sem navzgor in v tistem trenutku se je na tistem ozkem pasu neba pojavil utrinek. Jaz verjamem, da to ni naključje. In takrat se je zame začelo bolj zares.”
Čeprav so ji bile vrednote blizu, ni bilo najlažje sprejeti vsega.
“Največ težav sem imela s spovedjo, še danes mi ni najlažje iti. Kako živeti vrednote, pa ni bilo problem, saj sem bila vzgojena v njih. Tudi ko sem spoznala dona Boska, mi je bilo popolnoma logično, samoumevno, da tako delaš v mladinski pastorali.”
Imela je obdobja, ko je imela v sebi boje, da česa ne bi živela ravno tako, kot učijo v cerkvi. Pa vseeno niso bila tako izstopajoča.
“Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da takrat za to še nisem bila duhovno dovolj zrela. Ampak saj vedno znova naletim na kakšne stvari, ki mi niso jasne. Vsi se iz Svetega pisma vedno naučimo kaj novega, pa ga lahko prebereš stokrat.
Ko sem se odločila za to pot, sem začutila, da je to prava odločitev. In to me je vodilo.”
Vera je pomemben gradnik njune družine
“Vsak večer redno molimo večerno molitev. Jaz sem bila v ekipi muzikala o Materi Tereziji. Tisti velik križ iz predstave je zdaj pri nas doma. Zvečer se dobimo ob njem in kaj preberemo, zmolimo. To je naš družinski ritual, ki se ga trudimo vzdrževati. Včasih je zelo poglobljen, včasih še kaj zapojemo, včasih gledamo na uro, ker je že pozno in moramo spat. 😊 Včasih je samo en očenaš … Različno.
Z možem ogromno stvari poslušava, bereva, posledično se tudi veliko pogovarjava. Hodiva tudi v DiŽ-evo zakonsko skupino, tako se tudi v sklopu tega trudiva, da duhovno rasteva.”
